Pridigar: Srečko Krajnc

Sveti Duh želi v našem življenju delovati v vsej svoji polnini in moči. Ena izmed pomembnih stvari, ki jih dela moč Svetega Duha, je tudi, da nam pomaga izogibati se negativnim dejavnikom, ki uničujejo naša življenja. Bog želi, da je naše celotno bitje pod njegovo zaščito. Ne želi, da bi doživljali veliko bolečine, ampak želi, da bi bilo naše življenje izpolnjeno z Njegovim mirom in veseljem. Moč Svetega Duha nas vsakodnevno želi izponiti z upanjem, radostjo in novo močjo za življenje. 

Ko uničujemo človeške odnose, žalostimo ljudi in Svetega Duha. Da lahko ponovno zgradimo odnose z ljudmi in Svetim Duhom, moramo odpuščati in hkrati prositi odpuščanja. Kjer smo žalostili Svetega Duha, moramo prositi odpuščanje našega Boga. Kjer smo porušili odnose z ljudmi, moramo urediti odnose z njimi. Samo tako se lahko v naša življenja in v življenje Cerkve vrne moč evangelija. Če urejanje odnosov s Svetim Duhom in z ljudmi ni redna praksa v našem krščanskem življenu, bo naše srce postalo zagrenjeno in trdo – IZGUBILI BOMO MOČ SVETEGA DUHA. Vrnili se bomo nazaj v duhovno temo in postali duhovno mrtva generacija.

V življenju kristjanov je zelo pomembno, kaj razmišljamo, kaj govorimo in seveda kaj delamo. Pomembno je s kom se družimo in zakaj. Naša duhovna rast ali padec se dogajata v naši notranjosti. Izraelci so odpadli od Boga, ker so se ukvarjali z napačnimi motivi ter z drugimi narodi. Drugim narodom bi morali predstavljati luč in sol tega življenja. Zaradi napačnih motivov pa so padli pod vplive poganskih narodov in začeli častiti razne malike.

Krivičnega lahko opraviči samo pravičen. Na zemlji ni bilo pravičnega človeka, zato je pravični Kristus umrl za krivične ljudi. Danes vlada duhovna zmeda glede odrešitve. Nekateri se za svojo odrešitev zanašajo na dobra dela, drugi na pripadnost cerkvi. Mnogi pa se s tem sploh ne ukvarjajo - nekomu je za veliko noč dovolj že to, da mu nekdo podari šunko. Vprašanje o večnem življenju pa vseeno zanima veliko ljudi; zato imamo toliko različnih religij, verovanj in celo več krščanskih cerkev.

Velika noč nam razodeva Božjo ljubezen. Kdo lahko tako ljubi, da je pripravljen izgubiti vse, kar ima, da potem pridobi vse tiste, ki si želijo biti rešeni in ljubljeni. Bog je poslal svojega najdražjega sina, da bi potem tudi tebe lahko imenoval najdražji sin.

Kako pomembno je, da poznamo znamenje časa. Hitro smo lahko razočarani nad Bogom, ko gremo skozi težke trenutke. V težkih situacijah se lahko prehitro vdamo in začnemo razmišljati po človeško, kar nas pogosto vodi v greh. Jezusovi učenci so bili razočarani, ko so Jezusa križali. Misli so, da je konec Jezusove uspešne zgodbe. Ko je Jezus vstal, so videli in prepoznali čas ter namen njegovega prihoda.

Živimo v času nenehnih sprememb. Kako poznati čas in duhovno stanje, v katerem se nahajamo? V Svetem pismu imamo primere, ko je Bog ljudem razodeval takratne dogodke. Enega najbolj znanih primerov smo pogledali že zadnjič: Daniela v Stari zavezi.

Največkrat si te vrstice razlagamo tako, da Bog vse vidi in komaj čaka, da bi nas kaznoval. Res je, da je pred Bogom vse odkrito, toda On je ljubeč Bog, ki nam želi pomagati. Njegovi principi so nam dani v blagoslov in zato se moramo naučiti jim zaupati. Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Heb 4, 13-16 SSP

Vsakodnevno se srečujemo s principi zemeljskega življenja, a obstajajo tudi principi Božjega krajljestva. Ko je Jezus umrl, je izgledalo, kot da vladajo samo principi zemeljskega kraljestva. Celo Jezusovi učenci, apostoli, so takrat verjetno mislili tako. Ko so videli, da je Jezus umrl, se je vse v njihovih življenjih podrlo. Niti niso prišli, da bi pokopali Jezusa. Mislili so, da je z Njegovo smrtjo vsega konec in da vladajo zgolj zemeljski principi.