Pridigar: Srečko Krajnc

Bog je svet. To pomeni, da je brezgrešen, moralno popoln in povsem ločen od greha. On je absolutni standard moralne popolnosti. Krivica in podtikanje sta gnusoba v Njegovih očeh. Je pa to tudi vzrok za veliki konflikt med Bogom in nami. Vsak iskren človek se zaveda, da velikokrat sprejme mnogo neiskrenih in napačnih odločitev, ki prizadanejo druge in samega sebe. Globoko v sebi se počutimo razočarane, premagane, včasih celo umazane in pokvarjene. Zato se danes mnogi raje umaknejo Božji svetosti, kot da bi se z njo soočili na pravilni način.

Da bi izkusili resnično srečo, ljudje ne potrebujemo le dviga naše samozavesti ali zagotovila, da resnično smo dobri ljudje. Potrebujemo nekaj več - Božje odpuščanje. Jezus ni bil le človek, ki bi ga Bog kaznoval in Oče ni neko sadistično bitje, ki mu je kaznovanje grešnikov v veselje. V svoji ljubezni je Bog, kot druga oseba Trojstva, nase prevzel naše grehe, da bi nam lahko odpustil in nas združil s s sabo, združil ljudi med seboj ter združil nas z nami samimi. Kristjani potrebujemo polnejše razumevanje odrešenja in ozdravljenja, ki sta nam poravnali naš dolg.

Verniki smo velikokrat zbegani in v negotovosti, ali nas Bog res sprejema. Kako ugoditi Bogu? A smo dovolj dobri za Boga? A nas Bog res ljubi in želi le najboljše za naša življenje? Zaradi neznanja moramo znova in znova razmišljati, kaj je Troedini Bog storil za nas z odrešenjem. Bog nas vabi prvi. Sveto pismo jasno pravi, da je odrešenje od Boga. Odrešenje je v celoti dar od Boga. Mi nismo storili nič, saj smo kot duhovni berači, ki nam je ponujena odrešitev ter poravnava našega dolga.

Binkošti so začetek Cerkve in za mnoge tudi samega krščanstva. Bog je živi Bog. Bog prinaša napredek tako, da daje obdobja poživljanja. Izlitje Svetega Duha na binkošti je v ospredje krščanstva postavilo Jezusa, kot Odrešenika. Prinaša moč in navdušenje nad Jezusom. Bog ni neko otopelo, brezčutno ali medlo bitje. Eden od načinov, da odstranimo medlost, otopelost in duhovno mrtvilo, je, da smo izpolnjeni s Svetim Duhom.

Večkrat je potrebno opomniti in jasno opredeliti, kaj je to Cerkev ter kakšno je njeno poslanstvo. Za to obstaja več razlogov, a eden izmed najpomembnejših je sam Jezus, ki je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.« Mt 16,18 Jezus je povedal Petru, da bo zidal svojo Cerkev in da je vrata podzemlja (nekateri prevodi uporabljajo besedo »peklenska vrata«) ne bodo premagala. S tem Jezus pove, da je Cerkev del Božjega načrta, ki ga ne more uničiti nobena sila.

Duhovno ne znanje uničuje človeštvo. Človeški napori, da bi ugodili Bogu, nas ne morejo pripeljati bližje Bogu. Bližje njemu nas lahko pripelje samo pravo spoznanje o njem. Če se ozremo v zgodovino človeštva ali današnji čas, bomo hitro videli problem človeškega čaščenja,... ljudje Bog častijo stvarstvo kot Stvarnika. To nas ne pelje bližje h Bogu, ki nas ljubi in ima najboljši načrt za človeštvo, ampak duhovno neznanje in uničenje. 

Bog nas je ustvaril, da bi živeli v harmoniji z vsem stvarstvom, drug z drugim in z Bogom. Na žalost se je človeštvo skozi vso svojo zgodovino soočalo s problemom: kako graditi odnose? Kljub razvoju znanosti, gospodarstva in lepšemu življenju, človeštvo vedno znova podleže sebičnosti, strahu za golo preživetje ali želji po vladanju. Človek je ustvarjeno bitje, sam po sebi ni stvarnik, zato se mora učiti biti v odnosu z Bogom - v bistvu je to naša moralna odgovornost.

Bog je skozi Jezusovo smrt in vstajenje uresničil več, kot so bili učenci zmožni razumeti. Trpljenje in potem vstajenje je bilo za njih preveč, da bi vse naenkrat doumeli. Po vstajenju se Jezus ni samo prikazoval, ampak tudi učil, da bi ljudje popolnoma razumeli, kaj se je za človeštvo zgodilo na križu. Sveto pismo nam govori, da se je Jezus po vstajenju prikazoval 40 dni in učil o odrešitvi človeštva.

Na križu je imel Bog zadnjo besedo. Ironija: smrt je dogodek, ki povzroči največjo čustveno bolečino, v resnici pa odpre vrata v veliko veselje večnosti. Resnični kristjani verujemo v dom tam preko, zato smo lahko glede smrti realni, ne da bi pri tem obupavali. Smrt je sicer naša sovražnica, ampak že poražena sovražnica. Velikonočni petek in velikonočna nedelja sta najpomembejša dneva izmed vseh dni v človeški zgodovini. Ni enega brez drugega: smrt brez vstajenja ne daje upanja, vstajenje brez smrti pa ne prinaša odrešitve.