Pridigar: Srečko Krajnc

Če ne vidimo vstajenja, zanikamo bistvo evangelija. Če Kristus ni bil obujen od mrtvih, je naša vera prazna, brez smisla in koristi. Potem smo svoje zaupanje položili v sleparja. Potem je neumno, da so mnogi bili pripravljeni trpeti in umreti za evangelij. Je vstajenje Jezusa Kristusa ena najbolj brezbožnih, izprijenih in brezsrčnih potegavščin, kar jih je bilo kdajkoli podtaknjenih človeškemu umu.... ali pač?

Čeprav živimo 2000 let po Jezusovem delovanju, in čeprav je v tem času v krščanstvu prišlo do mnogih vzponov in padcev; nas Jezusove besede še vedno pozivajo: »Kdor ima ušesa, naj posluša.« Dogaja se nam podobno, kot se je Izraeskemu ljudstvu v Stari zavezi, da več ne slišimo Jezusovih besed, ker so naša srca zakrnila. Jezus še vedno prinaša upanje in ponuja nov začetek, enako kot ob začetku svoje lastne službe, kar nam govori prerok Izaija: »Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.« Mt 4, 16 Prišel je kot luč, da bi lahko videli duhovno temo in ponovno slišali Njegove besede.

Jezus je večkrat zelo jasno izzval poslušalce, da naj res poslušajo, kaj jim želi povedati. Uporabljal je zgodbe, priliki iz vsakdanjega življenja, da bi iz njih prepoznali globljo duhovno sporočilo. Lahko vidimo Jezusovo srce, kako globoko si je želel, da bi ljudje razumeli, sprejeli, kaj jim želi razodeti. Učil in vabi jih je, naj se odločijo ali želijo biti v njegovem kraljestvu. Jezusov klic velja še danes vsem ljudem: » Kdor ima ušesa, naj posluša.« 

Znanje, napredek, ne more izpolniti hrepenenja človeških src. Na drugi strani niti materialno pomanjkanje ni največji problem človeštva. Vse to so pomembne stvari, toda očitno ne morejo zapolniti naše praznine, omehčati trdote naših src, otopelosti. To lahko stori samo ljubezen. Čeprav je večkrat težko, ker se počutimo neljubljene ali pa se počutimo, da nismo vredni ljubezni. Ne obupajmo, obstaja ljubezen, ki je popolna. 

Nekateri učijo, da vse poti vodijo k Bogu. Na drugi strani imamo duhovne voditelje, ki učijo, da je samo njihova pot prava, ki vodi k Bogu. Lahko rečemo, da je mnogo različnih pogledov, ki učijo, kako priti k Bogu. Da je to pomembna teme in skoraj vedno aktualna, nam govorijo mnoge ustanovljene religije po svetu. Ne moremo se izogniti dejstvu, da duhovnost, religija, Bog; so prisotni v skoraj vseh porah našega življenja. Postavlja pa se vprašanje ali nas religija ali neki duhovni trendi, res lahko pripeljejo k Bogu?

Kljub velikemu napredku, razvoja človeštva, vse več ljudi trpi zaradi nizke samopodobe, čustvenih ran. Vse bolj postajamo sebični oziroma ekocentrični. To je pot, ki nas ne vodi v napredek, razvoj družbe, sreče in izpolnitve, je pot ki nas vodi v samouničenje. Človeštvo danes na mnogih mestih polaga vso upanje in rešitev v samemu sebi. V naših življenjih ni več prostora za Božjo modrost, njegove besede.

Jezus je večkrat opozarjal na nevarnosti s katerimi se bo soočalo njegovo ljudstvo.  Spraševal se je ali bo našel trdno vero, zaupanje v Boga, ko ponovno pride. Bolj se približujemo koncu Božje milosti na zemlji, bolj bo pomembno, kakšno je naše duhovno stanje. A bomo ostali kristjani budni do konca? Pred nekatarimi pomembnimi trenutki, ne bo pomembno kateri krščanski cerkvi pripadaš, ampak ali gradiš svoje krščansko življenje na pravem temelju. 

Božja prisotnost na zemlji je poseben čas delovanja, ko lahko z našimi fizičnimi očmi vidimo načine Božjega delovanja. Kristjani radi praznujemo krščanske praznike, kot so Jezusovo rojstvo, Velika noč in Binkošti, po končanih praznikih pa se vedemo, kot bi se celotna vsebina praznikov skupaj z njimi zaključila. V Svetem pismo pa lahko na mestih Božjega delovanja vidimo vsaj dva pomembna znaka Božje prisotnosti: čudeže in spreobrnjenje ljudi h Kristusu. Kako je s tem danes? Ali so znaki Božje prisotnosti na zemlji še vedno aktualni?

Težka tema. Velikokrat ne znamo komunicirati in se pogovarjati drug z drugim, kaj šele, da bi se pogovarjali z Bogom oziroma se zavedali, da je Bogu mar za nas. Morda se ob misli, da je Bogu resnično mar za nas, zaletimo v steno. Če nismo doživeli Boga ali pa smo mogoče razočarani nad cerkvijo, je to lahko grozen občutek, ki nas samo odbija, da je Bogu mar za nas. Zaradi preteklih izkušenj z ljudmi, okoliščinami ali cerkvijo lahko imamo popolnoma napačno sliko o Bogu.