Pridigar: Srečko Krajnc

Postavlja se nam vprašanje ali lahko Sveto pismo jemljemo resno v svetu, ki je znanstveno pismen? Za nekatere znanstvenike so nekatere verske teme sporne: starost Zemlje, čudeži in trpljenje. Še posebej zlo in trpljenje je eno od najglobljih vprašanj, s katerimi se soočajo tudi verujoči. Večkrat se pojavi problem nasprotujočih si napačnih ali površnih svetopismskih in znanstvenih interpretacij... mogoče pa obstaja skupna pot med znanostjo in Svetim pismo?

Naravoslovne znanosti so lahko kos vprašanjem o naravi, zgradbi našega okolja ipd., ne morejo pa odgovoriti na vprašanje: "Zakaj oziroma čemu?" Mnogi znanstveniki iskreno priznavajo, da je znanost najverjetneje omejena zato, ker ne more odgovoriti na povsem osnovna vprašanja: Kaj je smisel življenja? Zakaj smo tu? A nam lahko Bog da odgovore na ta vprašanja?

Zakaj bi iskali Boga? Nekateri zagovarjajo, da je Bog zabloda in da je to za človeštvo celo nevarno in škodljivo. Če želimo nekoga spoznati, se mu moramo približati. Ostati na razdalji nam preprečuje, da nekoga resnično spoznamo. To nas vodi v skepticizem. Sama beseda skepticizem pomeni »preverjati iz razdalje.« Uprimo se skepticizmu, da ne bi o Bogu razmišljali samo iz neke razdalje ali Ga iskali samo takrat, ko smo v stiski.

Za Boga ni pomembno, ali si protestant, rimokatolik, ali musliman, ampak ali si svojo odrešitev zaupal Bogu. Sveto pismo trdi, da je odrešenje Božje ljubeče dejanje za rešitev tistih, ki si sami ne morejo pomagati. Zato se vsak človek mora vprašati pomembno vprašanje: Kako se lahko rešim, da na sodbi ne bi bil pogubljen? Kako se soočiti s sodbo in jo razumeti na pravi način?

Če se želimo učiti in zaupati Bogu, se moramo najprej pred Njim ponižati. Moramo spoznati svojo majhnost in se odločiti spoznavati Božjo veličino. Božje misli in poti so daleč nad našimi. Mi vidimo le delno sliko, le delčke življenja - Bog pa ima celoten pogled nad njim. Ali smo se pripravljeni učiti zaupati Bogu? Temeljno vprašanje je: komu lahko bolj zaupamo naše življenje, kot pa tistemu, ki je načrtoval naše življenje?

V vsakem obdobju človeštva, z vsemi vzponi in padci, je Bog razodeval svoje ime. Bog še posebej razodeva svoje Božje usmiljenje, pravičnost in odpuščanje. Razodeva razliko med tistim, ki služi Bogu in tistim, ki ne. Razodeva pravično sodbo nad grehom, duhovnih ozdravljenjem, radostjo in odrešitvijo. Zato bodimo potrpežljivi in zvesti Bogu, v majhnih in v velikih stvareh.

Jezusovo vstajenje je bil šok za vse, čeprav je Jezus jasno povedal, da bo vstal od mrtvih. Ljudje enostavno niso mogli verovati. Če je Jezus vstal od mrtvih, potem lahko rečemo samo eno: da je to res zgodba vseh zgodb. Zgodba, ki daje upanje človeštvu, da se vse ne konča s smrtjo. Smo pripravljeni sprejeti to zgodbo in odpreti svoje srce?

Za življenje potrebujemo več kot samo optimizem. Potrebujemo moč ter upanje, ki je podobno pogumu in je mnogo več kot samo optimizem. Rabimo odskok, ki nas dvigne iz pesimizma v živo upanje. Jezus nam obljublja pomoč in tudi moč: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni, jaz sem svet premagal.« Zato se moramo učiti, kako od Njega prejemati moč za življenje!

Zakaj govoriti o tej temi? Pogled na svet se je od Jezusovega časa do danes radikalno spremenil. Sekularizacija in materializem sta naredila svoje. Danes si več ne vzamemo časa, da bi razmišljali o smrti in o tem, kaj se zgodi po njej. Toda dejstvo je, da je smrt še vedno med nami in zato je pomembno razmišljati o njej. Če se z njo vse konča in več ne bomo obstajali - ok. Če pa obstaja življenje po smrti, večnost, potem pa se moramo zelo resno lotiti te teme, saj gre za našo večnost.