Tema: VELIKA NOČ

Bog je prišel med nas, a mi še vedno bežimo od njega. Zakaj? Kaj se skriva v skrivnosti velike noči? Prisluhnimo Božji besedi in dovolimo Svetemu Duhu, da nam razodene njeno pravo bistvo. Velika noč ni le zgodba o odpuščanju grehov – je mnogo več. Je zmaga življenja nad smrtjo, svetlobe nad temo, upanja nad obupom. Je povabilo k novemu začetku. Nova priložnost, podarjena vsakemu človeku. Priložnost, da stopimo na pot življenja, ki vodi k Bogu.

Velika noč je osrednji praznik krščanske vere – spominjamo se Jezusovega vstajenja, ki je temelj našega upanja in odrešenja. Apostol Pavel pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera" (1 Kor 15,14). V Kristusovem vstajenju vidimo Božjo zmago nad grehom, smrtjo in temo. Ne gre za zunanje običaje, temveč za globoko notranje slavljenje tega, kar je Bog storil za nas po Jezusu Kristusu. Po veri in ne po delih smo opravičeni – in prav vstajenje je potrditev, da je Jezusova daritev na križu popolna in zadostna. Namesto prazne religioznosti nas Velika noč vabi k živi veri. K spokorjenju, zaupanju in veselju v tem, da je grob prazen in da je Kristus res vstal. Zato z veseljem oznanjamo: Kristus je vstal – res je vstal! Aleluja!

Zakaj se je morala zgoditi Velika noč? Na Veliki petek, ko so Kristusa sneli s križa in ga položili v grob, se je mnogim zdelo, da je ponovno zmagala moč zla. Toda ljubezen je obudila Kristusa iz tega groba. Na tej zemlji ne bomo nikoli popolnoma doumeli ljubezni, ponižnosti, milosti in žrtvovanja Vsemogočnega Boga. Vstali Kristus dela spremembe z ljubeznijo in ne s silo. Jezus je prišel v svojo deželo, kjer je takrat vladal rimski imperij s svojo silno močjo. Opravičena so bila pričakovanja, da izžene rimskega okupatorja in zavlada. Toda to se ni zgodilo...

Bog je skozi Jezusovo smrt in vstajenje uresničil več, kot so bili učenci zmožni razumeti. Trpljenje in potem vstajenje je bilo za njih preveč, da bi vse naenkrat doumeli. Po vstajenju se Jezus ni samo prikazoval, ampak tudi učil, da bi ljudje popolnoma razumeli, kaj se je za človeštvo zgodilo na križu. Sveto pismo nam govori, da se je Jezus po vstajenju prikazoval 40 dni in učil o odrešitvi človeštva.

Na križu je imel Bog zadnjo besedo. Ironija: smrt je dogodek, ki povzroči največjo čustveno bolečino, v resnici pa odpre vrata v veliko veselje večnosti. Resnični kristjani verujemo v dom tam preko, zato smo lahko glede smrti realni, ne da bi pri tem obupavali. Smrt je sicer naša sovražnica, ampak že poražena sovražnica. Velikonočni petek in velikonočna nedelja sta najpomembejša dneva izmed vseh dni v človeški zgodovini. Ni enega brez drugega: smrt brez vstajenja ne daje upanja, vstajenje brez smrti pa ne prinaša odrešitve.

Kamen je bil odvaljen od groba in grob je prazen. Jezus ni ostal na križu, on ni ostal v grobu. On je vstal od mrtvih in on slavno živi na veke. Haleluja!

Jezusa, judovskega preroka, ki je trdil, da je Kristus, so obsodili kot političnega zločinca in ga na koncu križali. Toda pozneje so Njegovi učenci trdili, da je vstal, da ga je Bog obudil in se jim je v raznih trenutkih prikazoval, še preden je odšel v nebesa. Kaj se je zgodilo z učenci? V kolikor je bilo vstajenje laž, potem so učenci to morali vedeti. Zakaj bi torej ovekovečili to velikonočno potegavščino? Jezusovi učenci se ne bi mogli sprijazniti z mučenji in smrtjo, če ne bi bili popolnoma prepričani v Jezusovo vstajenje.

Nič, kar se je zgodilo tiste noči, ni bilo zgolj naključje. Jezusa ni nič presenetilo. Nič ni bilo izven Njegovega nadzora. To pomeni tudi, da se je Jezus popolnoma zavedal prihajajočega groznega trpljenja in smrti. Že vnaprej je vedel o neznosni bolečini, sramotenju in poniževanju, ki jih bo moral prenašati.

Na Veliko noč se kristjani po celem svetu spominjamo, kako je Jezus umrl na križu, da bi nas odrešil. Čeprav se ob največjem krščanskem prazniku, Veliki noči, zaradi koronavirusa ne moremo srečati v živo, smo v tem večeru vseeno povezani po domovih. Božja ljubezen, ki jo je ljudem izkazal Jezus, nas povezuje tudi takrat, ko smo fizično ločeni.