Čas trenutne izolacije je zame čas velike milosti in blagoslova. Ne minimaliziram teže okoliščin, ki nastajajo zaradi in ob izbruhu COVID-19. Kaj sploh ta virus pomeni v resnici, jaz osebno, povedano po domače, nimam kaj dosti pojma. Nisem ne zdravnik, ne biolog, ne kakšen strokovnjak s področja virusov. Vem, kar preberem, kar slišim in vidim. Vse to lahko prinaša zaskrbljenost. Sploh, ko vmes še prvič v življenju doživiš potres.

Strah pred virusom, strah pred ljudmi, ki bi lahko bili potencialni prenašalci, strah pred pomanjkanjem, strah pred tem, da bi kdo od mojih najdražjih zbolel, da bom osamljena, nemočna, da bom zbolela sama in še marsikaj, bi želelo v moji duši ustvariti občutek tesnobe in nemoči. A jaz ne želim gledati v te okoliščine!

Božja beseda me na toliko mestih v Svetem pismu nagovarja in spodbuja, da naj gledam na Boga. Naj se v vseh okoliščinah zatekam pod varne peruti mojega Vsemogočnega Boga Očeta, ki skrbi zame tudi v tej sezoni mojega življenja.

On mi prinaša mir, On mi prinaša nepopisno radost, ki je ni moč razložiti, sploh, če poznaš dejanske okoliščine v mojem življenju. A On mi prinaša prav v tem času negotovosti in stiske, obilje blagoslovov, ki sem jih prav zaradi nastale situacije deležna in lahko uživam v njih.

Mogoče ti blagoslovi nekomu ne pomenijo veliko. Meni poživljajo dušo, telo in duha.

V teh dneh se, še posebej ob jutrih, lahko dosti bolj v miru posvečam branju Svetega pisma in veliko več časa uživam v božji prisotnosti in iskanju Božjega obličja. V običajnem delovniku mi je vedno zmanjkovalo časa za vse, kar je meni osebno najpomembnejše v mojem osebnem življenju – čas z Bogom, družino in najdražjimi ter nenazadnje z mano samo – z mojo dušo.

V teh dneh sem veliko več v naravi. Moji solo sprehodi z Gospodom so mi neizčrpen vir radosti in veselja. Ko pomislim, da je za mano obdobje, ko nisem mogla hodit, ko sem preživela svoje dneve v postelji, v strahu pred prihodnostjo, se v mojem srcu zbudi takšna hvaležnost za izkazano milost, da jočem od ganjenosti. Solze sreče prestreže petje ptic, ki me spomni na moje najdragocenejše vrstice iz Svetega pisma, ki sem si jih zapisala v srce:

» Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo, niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenju za en sam komolec.« Mt 6,26-27

Opazujem, kako se narava vedno bolj ogrinja v zeleno in čutim, da me Gospod vodi na zelene pašnike njegove milosti, kjer hrani in poživlja moje celotno bitje. Spet mi pravi:

»In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?«

Vsako novo jutro, se vedno bolj zavedam, da mi je Bog naklonil še en dan milosti, še eno jutro, ko se lahko srečam z Njim.

Ne vem, kaj bo prinesel ta isti dan, ne kaj prihodnost, vem pa, da bo v vsem – dobrem in slabem, z mano Jezus, moj Odrešenik, Rešitelj, moj ljubeči Bog.

Časi v katerih živimo so negotovi. Ne vemo kaj bo jutri. Okoliščine to potrjujejo. Poslušam božje služabnike, preroke in ko berem Božjo besedo, vse bolj nakazuje na to, da smo v časih, ki jim Božja beseda pravi poslednji časi. Časi, preden se Jezus ponovno vrne v vsej svoji slavi in veličastju. Prav o tem sem v zadnjem času veliko brala in poslušala. In vedno bolj spoznavam, da se Božjemu otroku ni potrebno bati ničesar. Pismo pravi, da nas od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ne more nič ločiti. Nič. Ne stiska. Ne nadloga. Ne preganjanje. Ne lakota. Ne nagota. Ne nevarnost. Ne meč. Ne smrt. Ne življenje. Ne angeli. Ne poglavarstva. Ne sedanjost. Ne prihodnost. Ne moči. Ne visokost. Ne globokost. Nobena druga stvar!

Naj živim ali umrem sem Kristusova! To je zame nepopisna radost, vir miru in vse tolažbe.

A dokler sem tu, me vse to opogumlja in spodbuja, da spoznanje vere v Jezusa Kristusa, ki jo nosim v svojem srcu, podelim z ljudmi, ki tega spoznanja resnice še nimajo.

Gospoda dnevno prosim, naj me On vodi skozi dan. Naj On pripravi situacije, priložnosti in me vodi do ljudi, ki imajo odprta srca. Do ljudi, ki so v potrebah. Jaz jih ne poznam. On pa jih. Res je, da smo v tem času ukrepov omejeni na najožji krog ljudi, a to nikakor ni nobena ovira. Tehnologija nam danes ponuja nešteto možnosti komunikacije, da danes lahko dosežemo preko tehnologije skoraj vsakega.

Želja in molitev mojega srca je, da vsi, ki Jezusa, mojega Gospoda, še ne poznajo kot svojega osebnega Odrešenika, tistega, ki je za njih prevzel nase zadolžnico, ki se je glasila na njihovo ime, spoznajo v vsej polnosti in sprejmejo ta neprecenljiv dar milosti. Jezus Kristus je edina pot v nebesa, k Nebeškemu Očetu. Je edina pot v večno življenje. Je edina resnica. In je tvoje in moje resnično pravo življenje.

»Jaz sem pot, resnica in življenje,« pravi Jezus. »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Jn 14,6

Naj bo ta čas tudi zate, dragi bralec, čas velike milosti, ko se boš mogoče čisto prvič ali pa na popolnoma svež način, srečal z Gospodom, Jezusom Kristusom. Naj v tebi prebudi novo pomad njegove, meni nedoumljive, milosti.

In na koncu nagovarjam tebe, dragi brat in sestra v Kristusu:

»Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

Mt 6, 31-34

Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!

Avtor: Darja Vezjak