Moja izkušnja strahu kot zvezanosti v verige. Strah je moje življenje preplavil na vseh področjih, strah glede vsega, glede petja, glede tega ali bom znala bit vzgojiteljica, glede ali bom znala bit dobra žena, glede tega ali sem neki dobro spekla, skuhala .. lahko bi naštevala v nedogled. Kljub temu, da vedno znova in znova predajam ta strah Gospodu in da me Gospod osvobodi strahov, ki mu jih predam .. se vedno znova in znova znajdem pred novimi in novimi strahovi.

Sveto pismo govori o dveh strahovih o Strahu Gospodovem, ki je dober, govori pa tudi o tistem ta drugem strahu katerega opisujem na začetku. Sicer je omenjen v različnih kontekstih, ampak verjamem, da to kar piše v 2 Timoteju 1,7  pove kaj oziroma kdo strah v resnici je in sicer piše takole: »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.« .. in naslednja vrstica potem govori o svobodi pričevanja za našega Gospod. In res se nam ni treba sramovat, nas bit strah, se bat pričevat za Gospoda. Ampak ne oznanjamo vedno samo z besedami, pač pa tudi z življenjem. In dobro je če se besede, ki jih govorimo skladajo z našim življenjem. In strah je lahko ena izmed stvari v naših življenjih, ki ni ravno v skladu z Božjo besedo, z tem kar si Bog želi za naša življenja.

V 2 Timoteju piše, da je strah duh. Torej to ni samo nek občutek, neko stanje, se malo približa tisti definiciji iz SSKJ-a – bitje nematerialne narave .. sicer ni nujno, da se pojavi v grozljivi zaznavni obliki, ampak je res strah ni nekaj naravnega ampak je nekaj duhovnega. Strah je duh, demon, ki nas lahko zveže in nas drži ujete  .. lahko nam samo malo nagaja tu in tam odvisno kakšni smo, sovražnik najde pot tam kjer lahko, na različnih področjih .. lahko je strah tisti, ki odpre vrata za duhovni napad ali pa je mogoče posledica odprtih vrat.

Pričevanje, ki ga je Gospod zapisal ko me je osvobodil enega izmed mojih strahov je povezan s slavljenjem Gospoda skozi petje. Ker nisem ravno glasbeno talentirana sem vedno imela strah pred petjem, vendar pa je sovražnik to podkrepil z zamašenimi ušesi vsakokrat, kadar sem bila v skupnosti v času slavljenja, kljub oviri sem Gospoda slavila v molitvi. Vendar pa mi je kmalu pokazal, da so ta strah in zamašena ušesa nekaj več, nekaj kar ni namenil za moje življenje. Tako sem molila in Gospod me je osvobodil. Čez več let se je na enem izmed taborov, kjer sem bila duhovne bitke na drugih področjih zamašenost ušes zopet pojavila in takoj sem zaklicala h Gospodu, zapovedovala hudiču naj odide. Pa vendar so moja ušesa postajala bolj in bolj zamašena, vse dokler nisem pogleda usmerila samo na Gospoda, takrat sem spet dobro slišala.

Kasneje sem dobila bolj grozno sliko kako zgleda moj strah .. na sprehodu sem molila, da mi Bog pokaže kaj skozi naravo, kakšno sliko .. vedno ko ga prosim mi jo da, ampak ko sem ga takrat prosila mi je ni dal. Še naprej sem molila in potem je v moje misli prišla beseda strah, kakšen sploh je moj strah .. takoj zatem se mi je pred očmi prikazala slika, bila sem ujeta v kletko, tako čisto majhno in okoli mene so bili grdi obrazi .. Bog me je kasneje tisti dan spomnil na zgodbo iz Apostolskih del 16, ko Pavel in Sila zaprta v ječi pojeta Bogu hvalnice, kako se je stresla zemlja in vrata ječe so se odprla. In Bog mi je jasno pokazal naj dam v trenutkih strahu njemu slavo, čast in hvalo. Zato, ker je Jezus za vse to že plačal veliko ceno in mi ni treba čepeti ujeta v kletki. Zaradi Jezusa so vrata kletke samo priprta in ne zaklenjena. Bog mi je torej ponovno pokazal naj uprem oči vanj, naj oprem svoje srce vanj. In to me vodi k zaupanju v  Boga. V Pregovorih 3, 5-6 piše: »Zaupaj mu v svojem srcu, na svojo razumnost ne zanašaj se. Na vseh svojih poteh ti misli nanj in on ravnal bo steze vse. « Pomembno je torej, da prenavljamo svoj um v Gospodu. V Rimljanih 12, 2 piše: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, kaj je všečno in popolno.« in v Filipjanih 4,8 piše naj imamo v mislih vse kar je resnično, vzvišeno, pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno.

Pomembno je da ne podležemo okoliščinam kot so slaba služba, izzivi v šoli, korona, druge bolezni, pritiski iz vseh možnih strani, ampak da imamo zaupanje v Gospoda, njegovo besedo in njegove obljube ne glede na okoliščine v katerih se znajdemo je naš Bog dober, nas ljubi, skrbi za nas in poteši vse naše potrebe v njem.

Avtor: Nastja Vezenšek Matović