Ponoči veliko sanjam in moje sanje so večinoma zelo žive. Tako sem sanjala tudi nekje na začetku leta 2024. Bile so čudovite sanje, v katerih sem zagledala Jezusa. Bil je v človeški podobi, osvetljen in prežet s svetlobo, z rokami pa me je vabil, naj pridem k njemu. Tistega jutra sem se zbudila vsa radostna, saj sem v sanjah zares začutila njegovo ljubezen, ki me je spremljala še cel dan. Vtise iz sanj sem čutila še nekaj dni, vendar sem nanje postopoma pozabila. Ponovno sem se jih spomnila takrat, ko sem začela zahajati v Binkoštno cerkev Emanuel v Mariboru, in šele takrat sem začela razumeti njihov pomen.

Vera v Boga je bila od nekdaj v meni. Kolikor se spomnim za nazaj, je bila moja vera takšna, da sem verjela v neko višjo silo, nekaj, kar je nad nami, nekaj, kar mi pomaga, mi stoji ob strani v težkih trenutkih in mi daje rešitve, ko jih potrebujem. Zadnja leta pa sem to vero imenovala vera v Boga.

Pogosto se mi je dogajalo, da je nekdo govoril skozi mene, a takrat še nisem vedela, da je to bil Sveti Duh. Počutila sem se, kot da nekdo drug govori skozi mene. Te besede in stavki so bili zelo modri in so imeli globino. To sem izvedela tako, da mi je kdo izmed prijateljev omenil, kako si je zapomnil moje besede, se jih večkrat spomni in kako so mu spremenile pogled na svet oziroma si jih je vzel k srcu. Jaz pa se sploh nisem spomnila, da bi kdaj rekla tisto, za kar so se mi prijatelji zahvaljevali.

Včasih sem se sicer zavedala, da govorim modro, z občutkom, kot da bi nekdo drug govoril skozi mene. Takrat se sploh nisem prepoznala in nisem razumela, kako to, da mi na jezik prihajajo tako modre besede. Zato verjamem, da že dolgo časa občasno skozi mene govori Sveti Duh, prej pa sem mislila, da govori Bog. Seveda pa vemo, da Bog skozi nas govori preko Svetega Duha.

Nekje v avgustu 2024 sem si na televiziji ogledala film “Honecker in pastor”, nemški film, ki temelji na resničnih dogodkih in pričevanjih o tem, kaj se je zgodilo z Erichom Honeckerjem (1912–1994) po padcu Berlinskega zidu. V tem filmu se me je posebej dotaknila pastorjeva družina, predvsem njihovo ODPUŠČANJE.

Pastor in njegova žena sta vsak večer prosila Boga, da jima pomaga odpustiti nekdanjemu vodji Nemške demokratične republike, ki je povzročil toliko trpljenja njenim državljanom, zlasti vernikom. Kljub temu je ta družina sprejela Honeckerja pod svojo streho in ga celo z lastnim telesom varovala pred drugimi nezadovoljnimi državljani oziroma vaščani, kjer je pastor živel in deloval.

Pastor in njegova žena sta pripadala protestantski veri. To me je spodbudilo, da sem začela raziskovati, kakšna je ta vera. Res je, da sem že slišala za protestantsko in evangeličansko vero, vendar me to ni nikoli zares zanimalo. Tako sem v Mariboru našla Binkoštno cerkev Emanuel in evangeličansko cerkev. Najprej sem obiskala evangeličansko cerkev, kjer mi je bila pridiga všeč, pastorka pa je tudi lepo pela, vendar se nisem počutila domače. Odločila sem se, da obiščem še Binkoštno cerkev Emanuel.

Prvič sem se zmotila in zašla v prostor mormonov. Zaradi moje nevednosti sem šele pri izhodu ugotovila, da sem prišla v napačno cerkev. Takrat sem nasproti vhoda videla, kako so iz Binkoštne cerkve prihajali radostni, ljubeznivi in nasmejani ljudje. Odločila sem se, da stopim noter, in takoj pri vhodu so me prijazno pozdravili, se zanimali zame ter me sprejeli z odprtimi rokami, kar mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala naslednji vikend, da jo ponovno obiščem.

Imela sem srečo, da je bil tisti vikend tudi duhovni vikend, gostoval pa je pastor iz Srbije. že v soboto sem se udeležila duhovne razprave. Po koncu druženja smo odšli na Piramido – hrib nad Mariborom. Najbolj mi je bilo všeč, da so se vsi navzoči iskreno zanimali zame in sem se počutila sprejeto kot še nikoli prej. Takoj sem vedela, da sem našla tisto, kar sem iskala celo življenje.

Naslednji dan sem se udeležila bogoslužja, ki me je še bolj prepričalo, da sem na pravem mestu. Že ob prvih obiskih bogoslužja sem v srcu občutela prijetno toploto in v očeh imela solze sreče, očiščenja in radosti. V cerkvi se počutim varno in sprejeto, vsakič pa komaj čakam, da grem na bogoslužje.

Po treh mesecih sem se odločila za krst. Moja vera in zaupanje v Jezusa Kristusa, Boga in Svetega Duha sta vsak dan močnejša.

Napisala: GORDANA MAJHENIČ