Življenje na zemlji je kratko in začasno. Sveto pismo je polno primerov, ki nas učijo, da je življenje na zemlji kratko, začasno in minljivo. Naše življenje na tej zemlji je opisano kot megla, trava, senca, dih, dim. Job pravi v 8,9: **Rodili smo se včeraj, naši dnevi na zemlji so bežni kakor senca.**
Če želimo svoje življenje čimbolj izkoristiti, ne smemo nikoli pozabiti naslednjih dveh resnic: prvič, da je življenje v primerjavi z večnostjo zelo kratko, in drugič, da je zemlja le naše začasno bivališče. Na tej zemlji ne bomo dolgo, zato je pomembno, da se na to zemljo ne navežemo preveč. Kot kristjani živimo izključno za nebeško kraljestvo. Izraelski kralj David je molil: “Gospod, pomagaj mi, da spoznam, kako malo časa bom na zemlji. Pomagaj mi, da se zavedam, da bom tukaj samo še nekaj trenutkov.” (Ps. 39,5).
Sveto pismo znova in znova primerja življenje na zemlji z začasnim bivanjem v tuji deželi. Smo zgolj na poti drugam, tukaj smo le na obisku. Sveto pismo uporablja izraze, kot so tujec, priseljenec in popotnik, da bi poudarilo, kako kratek čas smo na zemlji.
David pravi: **Jaz sem tujec na zemlji!** Tujci in zdomci smo na tej zemlji in zelo pomembno je, da ta kratek čas, ki ga imamo, popolnoma izkoristimo za nebeško kraljestvo in za Boga.
V Švico, kjer sem živel in delal skoraj trideset let, se je zaradi dela in dobrega zaslužka preselilo mnogo ljudi iz drugih koncev sveta; toda kljub temu je večina priseljencev obdržala državljanstvo svoje domovine. Toda vsi priseljenci, ki želijo delati v Švici, morajo imeti delovno vizo in potem s to delovno vizo lahko legalno delajo v Švici. Dragi bratje in sestre, svetopisemski kristjani in kristjanke bi morali imeti delovno vizo tu na tej zemlji, ki bi nas znova in znova opozarjala, da smo državljani nebes, da smo zelo kratek čas tu na tej zemlji, če življenje primerjamo z večnostjo. Sveto pismo pravi, da morajo Božji otroci o življenju razmišljati drugače kot ljudje, ki ne verujejo v Boga. Mi smo kratek čas na tej zemlji in vso večnost bomo z Gospodom, v nebesih.
Mi smo ustvarjeni za večnost in naša domovina je v nebesih. Apostol Pavel nam opisuje nebesa v 1. Korinčanom 2,9: **Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.** Dragi moji, Bog nam pripravlja nekaj najlepšega, kar si lahko predstavljamo za vso večnost. Bog nam pripravlja nebesa! V evangeliju po Janezu 14,1-6 beremo Jezusove besede: **Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot? Jezus mu je dejal: Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.** Ja, mi si moramo več in več želeti nebesa in to kar je večno!
Kaj bi bilo, če bi nas naša vlada zaprosila, da bi bili veleposlaniki v Nemčiji? V Nemčiji bi morali predstavljati interese Slovenije, se naučiti nemški jezik, se prilagoditi nekaterim običajem ter kulturnim razlikam. Kot veleposlaniki se ne bi smeli izolirati, iskati bi morali stike in dobre odnose. Vedno bi morali zagovarjati našo deželo in našo vlado. Svoji državi bi morali biti zvesti in predani! V Svetem pismu beremo, da smo mi kristjani Kristusovi veleposlaniki, mi smo Jezusovi ambasadorji!
V 2. pismu Korinčanom 5,20 beremo: **Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo spravite se z Bogom!** Na žalost je mnogo kristjanov izdalo svojega Kralja Jezusa in njegovo kraljestvo. Ne živi in ne dela v interes svojega Odrešenika Jezusa Kristusa. Samo bi radi nekaj imeli od Jezusa in da bi nam On izpolnjeval naše želje in potrebe. Včasih se obnašamo, kot da bi nam bil Bog Oče, Sin in Sveti Duh naš služabnik; stori to, delaj to in naše srce je daleč od Boga! Gospod pa si želi, da smo Njegovi otroci Njegovi veleposlaniki na tej zemlji.
Mi smo Njegove roke, mi smo Jezusove noge, mi smo njegova usta, mi smo njegovi ambasadorji! Mi smo njegovo telo, On pa je glava. Dragi bratje in sestre, Jezus mora biti viden v našem življenju. Dokler smo še tu na tej zemlji, mu bodimo popolnoma predani in zvesti.
Dejstvo, da zemlja ni naš končni dom, nam kaže, zakaj se kot Jezusovi sledilci na tem svetu srečujemo s težavami, žalostjo in zavračanjem. Pojasnjuje tudi, zakaj se zdi, da nekatere Božje obljube niso izpolnjene, nekatere molitve niso uslišane in nekatere okoliščine niso pravične.
Dragi moji, to ni konec našega življenja in naše zgodbe. Večnost bo vse pokazala in odkrila; tudi naše življenje. Sveto pismo jasno govori za vsakega od nas: **To kar človek seje, to bo tudi žel!**(Gal. 6,7)
Ker Bog ne želi, da se preveč navežemo na to zemljo, dopušča, da se v življenju srečamo s stiskami, preizkušnjami, boleznimi, razočaranji. Zemlja ni naš končni dom, ustvarjeni smo za nekaj veliko, veliko boljšega in lepšega.
Riba ne bi bila nikoli srečna na kopnem, saj je ustvarjena za vodo. Orel ne bo nikoli zadovoljen, če mu ne dovolimo leteti. Tudi mi ne bomo nikoli popolnoma zadovoljni na zemlji in to zato, ker nas je Bog ustvaril za nebeško kraljestvo, za skupnost z NJIM. Na zemlji bomo sicer doživljali trenutke sreče, vendar se ti ne morejo primerjati s tem, kar za nas načrtuje naš dober nebeški Očka. Znani krščanski pisec Lewis je rekel: *Vse, kar ni večno, je skoraj zmeraj nekoristno!* Pavel pa piše v 2. pismu Korinčanom 4,18: **Ne oziramo se na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno!** Usodna napaka bi bila, če bi si domišljali, da je Božji cilj na naše življenje materialna blaginja ali uspeh, kakor ga opredeljujejo ljudje, ki živijo brez Boga.
Bogato in izpolnjeno življenje nima nič skupnega z materialnim bogastvom. Zvestoba Bogu ne zagotavlja uspeha v karieri ali celo v delu za njega. Tudi mi kristjani gremo večkrat skozi težav in stisk. Zato je dobro, da se preveč ne osredotočimo na začasne uspehe.
Apostol Pavel je bil zelo zvest Gospodu, pa je kljub temu pristal v zaporu in na koncu njegovega življenja na tej zemlji so ga še obglavili. Toda Pavel malo pred svojo smrtjo piše veličastne, kraljevske besede v drugem pismu Timoteju 4,6-8: **Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev.** Milijoni Bogu zvestih kristjanov so postali mučeniki zaradi Jezusa Kristusa. Vse, kar so imeli, so izgubili, nekateri, svoje družine; toda ostali so zvesti Gospodu do smrti. POLIKARPA, škofa iz Smirne so nekoč med nekim poganskim slavljen ujeli. Ljudstvo je vzklikalo: *Ujemimo Polikarpa, da bo daroval cesarju.* Dali so mu priložnost, a se je branil. Vpil je v množico tisočih ljudi: *Šestinosemdeset let sem služil Kristusu, nikoli me ni postil na cedilu.* Kako bi lahko zatajil svojega Kralja, ki me je odrešil? Tistega dne so ga zažgali. Iz plamenov se je slišala molitev: *Zahvaljujem se ti, Oče, da sem bil vreden doživeti ta dan in to uro, da sem lahko mučenik in da lahko imam delež pri kelihu Jezusovega trpljenja.*
V Božjih očeh največji junaki vere niso tisti, ki v tem življenju postanejo premožni, uspešni, popularni, temveč tisti, ki jemljejo življenje kot začasno nalogo, Bogu zvesto služijo in pričakujejo obljubljeno nagrado v večnosti. V pismu Hebrejcem 11,13 in 16 beremo: **V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci. Tako pa so hrepeneli po boljši po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto!** Bratje in sestre, čas, ki ga preživimo na zemlji, ni celotna zgodba našega življenja. V večnosti se bo pokazalo, za koga smo živeli in kako smo živeli, ko smo bili na tej zemlji.
Bral sem zgodbo o misionarju, ki je po mnogih letih dela za Gospoda in napora šel v pokoj. Domov v Ameriko se je vračal z isto ladjo kot ameriški predsednik. Predsednika Amerike so pričakali vzklikajoča množica, vojaška godba, rdeča preproga in mediji; misionar pa je neopažen zapustil ladjo. V svoji notranjosti je občutil razočaranje, nezadovoljstvo; zakaj pa mene po teh dolgih letih garanja v tujini za Boga, nihče ni pričakal in pozdravil? Brat misionar se je začel pritoževati Bogu. Tedaj mu je Bog z nežnim glasom po Svetem Duhu zašepetal: »Otrok moj, ti vendar še nisi doma!«
Ko pridemo domov, ko pridemo v nebesa, bomo hitro ugotovili: *Zakaj smo porabili toliko časa za stvari, ki so minljive in ničvredne.* Bratje in sestre, ko postane življenje težko, ko nas preplavijo dvomi, ko se sprašujemo, ali je vredno živeti za Kristusa, se spomnimo, da še nismo doma. Ko bomo umrli, ne bomo odšli z doma, temveč bomo šele šli domov. Domov in to v čudovito mesto: **Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.** (1.Kor. 2,9)
Ali živimo za Boga in za nebeško kraljestvo? Se zavedamo, da je naše življenje na zemlji kratko in minljivo, ustvarjeni pa smo za večnost. Osredotočimo se na Jezusa, na Boga in Božje kraljestvo. Si želimo to iz vsega srca?
Pridimo, drage sestre in bratje in povzdignimo to čudovito ime Jezus. V Razodetju 5,12 beremo: **Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo!** Dvignimo naš glas in naše roke kvišku v nebo, od koder prihaja naša pomoč in vsi naši blagoslovi! Povejmo Gospodu, hvala ti Jezus, da si me iskal in našel in da sem lahko danes tvoj otrok, ti pa moj Odrešenik. Jezus, ti mi pripravljaš DOM- ti mi pripravljaš nebesa in večno veselje.