Jezus je zelo jasno pokazal, da želi blagoslov našim otrokom.
Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. 15 Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« 16 In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10, 14-16 SSP
Najpomembnejši vidik otrokovega razvoja, ki prinaša blagoslov, je duhovni vidik
Dom je prva šola, v kateri se začnemo učiti. V mnogih pogledih pa je tudi naša najpomembnejša šola, še posebej, če deluje pravilno. Najprej imajo otroci priložnost videti vrednote svojih staršev. Če smo v družini dobri učitelji, bomo verjetno postali in ostali najpomebnejši učitelji njihovega življenja. To je še posebej pomembno pri učenju duhovnih vrednot.
Vsakemu otroku, ki se rodi na ta svet, je namenjeno večno življenje.
Jezus je zelo jasno učil o večnosti in kako pomembno je, da preživimo večnosti z njim. »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« Mt 7, 13-14 SP
Ko se mož in žena odločita, da bosta skupaj iskala Božjo voljo za svoj dom, družino, se zgodijo čudovite stvari za njihove otroke. Dolžnost staršev je vzgajati otroke tako, da bodo želeli poznati Gospoda in izpolnjevati njegovo voljo v svojem življenju.
Vzgajaj otroka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje. Preg 22,6 SSP
Vzgoja otrok na temelju evangelija je velika prednost in blagoslov za nje. Seveda pridejo trenutki, ko bodo otroci izzvani k lastnim odločitvam v določenih okoliščinah inlahko, da se odločijo drugače. Toda na splošno drži, da bodo otroci, ki so jih starši učili o Božjih resnicah in živeli po njih; ostali zvesti tej resnici.
Poglejmo nekaj primerov duhovne vzgoje:
1 / Naj bo dom kraj odpuščanja
Na žalost odpuščanje bolj pogosto iščemo kot dajemo. Pogosto mislimo, da so naše krivde ali napake opravičljive in da so napake drugih veliko hujše.
Kakšno je Jezuso mišljenje o naših napakah in napakah drugih?
Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« Mt 7, 3-5 SSP
Kolikokrat v zakonski zvezi hočemo na sebični način pomagati drug drugemu. To ne gre, na koncu samo ranimo drug drugega. Šele ko spoznamo lastne napake, lahko pomagamu drug drugemu. Dokler ne odpučamo drug drugemu, ne moremo rasti in se razvijati. Odpuščanje ali neodpuščanje- naši otroci to opazijo. Ko se razvija odpuščanje v naši družini, je to ena od čudovitih in čvrstih načinov, da se naši otroci lahko duhovno razvijajo.
2 / Da bi dom lahko postal duhovno središče prek katerega lahko deluje Bog, mora biti kraj ljubezni
Tukaj ni mišljena ljubezen filmske industrije, ampak ljubezen, ki nas spodbuja k dajanju in služenju. Pomislimo na vzdušje v domu, kjer je ljubezen podarjena namesto, da si jo moramo zaslužiti. Kjer smo ljubljeni tudi takrat, ko nam ne uspe ali naredimo napake. To je ljubezen, ki preplavi in napolni srca naših otrok.
Največja potreba in želja otrok je, da se starši ljubijo.
Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Jn 13, 34 SSP
3 / Kjer je ljubezen in odpuščanje, je tudi zdrava disciplina
Če mislimo, da je disciplina predvsem kazen, se zelo motimo. Tisti starši, ki disciplino enačijo z kaznovanjem, v resnici pogosto vzgojijo uporne otroke. Otroci se najbolj naučijo discipline tako, da so del družine, kjer vsak njen član, vključno s starši, upošteva disciplino. Najučinkovitejše je učenje z zgledom, če njihovi starši to, kar učijo o disciplini, ponazarjajo s svojimi navadami in življenjskim slogom.
Če želimo, da bodo naši otroci imeli urejeno življenje, moramo sami imeti urejeno življenje. Če želimo, da bodo otroci upoštevali družinska pravila, se jih moramo sami držati itd.
Nekateri starši se bojijo, da bodo s postavljanjem disciplinskih meril svoje otroke odvrnili od sebe. Raziskava kažejo, da otroci hočejo disciplino.
Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu. Preg 3, 11-12 SSP
Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo. Heb 12, 11-12 SSP
ZAKLJUČEK
Starši imamo veliko odgovornost od Boga, da bodo naši otroci blagoslovljeni. Kadar dom ne deluje v skladu s svetopisemskimi resnicami, trpi cela družba. Dom, ki se upira Bogu, nadaljuje zastrupljanje družbe tako, da v svet pošilja otroke, ki nadaljujejo ta krog uničevanja. Zato se odločimo za Božjo pomoč in bodimo blagoslov našim otrokom. Amen.