Če nimaš spoznanja o Božjem kraljestvu, boš izgubil kar imaš. Svoje življenje, talente … brez Boga jih uporabimo velikokrat samo za minljive stvari.
Jezus želi, da darove, talente, ki smo jih dobili, gradimo in razvijemo do maksimuma, do popolne Božje volje.
Nevarnost, ki nam hoče to preprečiti
Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali«. Mt 13, 14-17 SSP
V prvem delu odlomka, Jezus govori o otopelem srcu. Otopelo srce zamrači naš razum, na življenje ne gledamo z zdravim pogledom. Postanemo duhovno bolni in potrebujemo ozdravljenjeZakaj otopi naše srce?
Vsak dan hranimo naš um in srce. Celo življenje se hranimo z različnimi informacijami. Od materinega telesa pa vse do smrti, vedno nekdo vpliva na naše življenje. Družina, vrtec, šola, služba, sosedje, prijatelji, lepi in žalostni trenutki, reklame, mediji,… vse to vpliva na nas in nas oblikuje. Na žalost je veliko stvari, ki vplivajo na nas negativno in uničujoče. Če jih ne sprevidimo, sčasoma otopijo naše srce.
Ko srce otopi, naše življenje postane samo še velika polomija. To ne pomeni, da navzven naše življenje izgleda polomija. Na nekaterih področjih mogoče postanemo še bolj uspešni, toda otopelo srce nas vodi po poti, kjer ni več prostora za odpuščanje, zdravo veselje, izgradnjo trdnih odnosov, življenje po Božji besedi. Začnemo zapravljati življenje, ki nam je bilo dano. Namesto, da bi bogatili svoje življenje, ga zapravljamo samo za minljive stvari.
Priložnost, ki nam jo ponuja Bog
Bog nam želi pomagati. Obljublja nam, da bo iz našega življenja naredil nekaj. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo.
Pri Bogu vedno obstaja priložnost, da se vrnemo k njemu, njegovi resnici, Božji besedi.
Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali«.
Jezus pove učencem, da blagor njim, ker vidijo, slišijo. Blagor tistim, ki so odprti Jezusu, njegovi besedi. V SZ so preroki napovedovali nove čase, odrešitev. Ko sta Adam in Eva zgrešila, je Bog že obljubil odrešitev. Blagor nam, ki imamo Sveto pismo, blagor nam, ker živimo v času Svetega Duha, Božje milosti. Izkoristimo, ta privilegij in dobroto Boga. Ne imejmo zakrnjenih src, da bi na koncu vse izgubili.
Naj bo naš um in srce napolnjeno z Božjo besedo, tedaj bo naše srce zdravo, če je bolno, bo ozdravelo
Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka‹? Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil‹. Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo‹. ›Nikakor‹, je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico«. Mt 13, 24-29 SSP
Obstaja zrno, ki prinaša kruh in obstaja ljulka, plevel, ki ne prinaša sadu. Gre za t. i. »omamno ljuljko«, ki je na videz podobna pšenici, a povzroča zastrupitev, nekakšno pijanost; ta plevel so Judje sušili in žgali kot kurivo. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Tolikokrat duhovno spimo in se mnoge stvari prikradejo in uničujejo naše življenje.
Božja beseda je resnica, ki nam razkriva plevel v našem življenju
Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi«. Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša«. Mt 13, 36-43 SSP
Sovražnik, hudič, seje ljulko, da bi nas odpeljal od resnice. Zato moramo prepoznati ljulko. Vse kar nasprotuje Bogu, njegovi resnici, volji; uničuje naše življenje.
Pravi zaklad. Kako danes navdušiti ljudi, kaj je tisto pravo, kar res potrebujemo in prinaša kvaliteto v naša življenja? A je to Jezus, njegovo kraljestvo?
»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. Mt 13, 44-46 SSP
Sam Jezus je opisoval, da prinaša njegovo kraljestvo zaklad, bisere in blagor tistemu, ki prepozna in stori vse, da bi to imel.
Poglejmo primer zdravega srca, ki veruje v Jezusa, njegovo moč, oblast, zaklad, ki ga prinaša.
Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju«! In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena«. In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke«? Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil«? Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge«! Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja«? Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj«! In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi«. In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum«, kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani«! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. Mr 5, 21-42 SSP SSP
Oče je zaupal in veroval Jezusu. Vedel je, kje je zaklad, odgovor, rešitev. Njegovo srce ni otopelo, ampak čakalo Božjo pomoč. Naj naša srca niso zakrknjena, da bi vse izgubili. Na žalost, imamo v Svetem pismu mnogo primerov, kjer ljudje niso verovali Jezusu, nad njim so se spotikali in na koncu izgubili vse.
Ko je Jezus končal te prilike, je šel od tam. Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to«? In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši«. In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del. Mt 13, 53-58 SSP
Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Mt 11, 2-6 SSP
Ne spotikajmo se nad Jezusom. Ne imejmo otopelega srca. Naj ozdravi v našem življenju, vse kar je potrebno. Odstranimo vsako ljulko iz našega srca, da se bo lahko zazvijalo in raslo, kar smo dobili od Boga. Amen.