Za Sveto pismo pravimo, da je »knjiga vseh knjig«, saj je najbolj razširjena in duhovno najvplivnejša knjiga vseh časov. Brezčasnost sporočilnosti Svetega pisma se med drugim izraža v tem, da povsem iskreno in brez pristranskosti razkriva vso realnost človeškega bivanja. Življenje največkrat predstavlja kot potovanje, človeka pa kot popotnika in večnega iskalca, ki med drugim lahko zaide tudi na stranpot zasvojenosti. Tako v Svetem pismu srečamo človeka, ki se na svojem življenjskem potovanju srečuje z raznoterimi skušnjavami, ki izhajajo predvsem iz njega samega. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo … pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost (Mr 7,21)«. Ker Sveto pismo pristaja na življenje v treznosti: »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost (Ef 5,18)«, nas tudi svari, da zavestno in odgovorno ohranjamo treznost svojega srca: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo (Lk 21,34)«.  Apostol Jakob piše: »Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja.  Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt (Jak 1,14-15)«.

Greh pa v osnovi pomeni zgrešiti cilj oziroma namen ali zgrešiti bistvo življenja. Iz svetopisemske perspektive se v človekovi notranjosti odvija boj, ki se ga človek ne zaveda dovolj – načelu, ki se ravna po tem, kar je prav, se upira načelo, ki ga zvablja na stranpot. Ta notranji boj opisuje tudi apostol Pavel: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim (Rim 7,15)«. Pri človeku gre torej za notranjo razdvojenost med tem, »da dela tisto kar mu ugaja« in med tem, »da dela tisto, kar je prav«. V kolikor se posameznik ne upira slabemu ali išče notranjo uteho na napačen način – se bo zelo verjetno znašel na točki, ko bo izgubil kontrolo odločanja – kar pa dejansko pomeni zasvojenost.  Primer takega notranjega boja prikazuje zgodba o očetu z dvema sinovoma (Lk 15). Mlajši sin od očeta izsili svoj delež dediščine in se poda na pot, da bi zaživel svoje sanjsko življenje. Mladostnik pogosto avtoriteto doživlja kot omejevanje, kot nekoga, ki mu ne privošči ugodja. Tako je tudi v tej zgodbi videti, da je sinu pri očetu postalo pretesno in si je zaželel svobodo brez pravil. Bodoči zasvojenec disciplino in pravila običajno razume kot omejevanje – tega se želi znebit in išče, kako bi zajel življenje na polno.  Mladostnik se seveda mora na neki točki podati na pot od doma, toda pri mlajšen sinu ni šlo toliko za odhod od doma, temveč bolj za beg od doma, predvsem pa za beg od odnosa. Brez odnosa pa ni življenja, to je ta mladostnik še moral odkriti in izkusiti. Oče mu ne brani oditi, ker pa se zaveda, da gre predvsem za beg, mu pusti odprta vrata.  Poda se na pot »v daljno deželo«, sledi željam svojega srca. Sledi hrepenenju po nečem, kar bi ga izpolnilo. »Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje« in kmalu ugotovil, da za življenje ni dovolj zgolj polna denarnica. Za življenje je namreč nujno potreben odnos, naklonjenost, živeti za nekaj … zato si prijatelje »kupuje«.  Stvari, ki so mu predstavljale gotovost, so v kratkem času pošle. Ko ostane s praznim želodcem, je pripravljen sprejeti kakršno koli hrano in družbo (rožiče in prašiče), ni pomembno, ali so neprijetnega okusa in nečisti, pomembno je, da ne umre od lakote. Od sanj, s katerimi je odšel na pot, so mu zdaj ostale le osnovne telesne potrebe, cilj dneva je postalo preživetje. Iskanje »raja« ga je privedlo na samo dno »pekla«. Tako se dogaja tudi z odvisnikom. Upa, da ga bo alkohol/droga ali dobiček na loteriji pripelaljal v tako željeni raj. Dejansko ga pa taka pot pripelje na rob propada. Lakota (doživljanje zunanjega dna)  pa ima moč, da pri izgubljenem sinu prebudi spomin; v bolečini se prikaže obraz očeta, obraz sočutja, ljubezni in varnosti.  V tistem trenutku se je v njem zgodil prelomni moment. Tako s teološkim kot tudi s  psihološkim jezikom lahko rečemo, da je nastopil kairos, milostni trenutek. V nekem smislu obrat, sprememba v razmišljanju glede sebe in svojega ravnanja. Besede: »Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote« izražajo, da je dosegel notranje dno. Napočil je čas metanoje – zdaj prispe do samega sebe. Tu spozna, da je živel zgolj navzven, spozna, da je živel po načelu »delam, kar mi ugaja«. Ko doseže notranje dno in obrat v načinu razmišljanja glede sebe in svojega ravnanja, se spomni na očetov ljubeči obraz. Smrti se lahko izogne le tako, da se vrne k očetu, da spet išče odnos. »In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.  Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.« Izgleda, da ga je oče ves čas nosil v svoji notranjosti, ni ga pozabil in vsak dan je upal, da se sin vrne.  Notranji obrat sina in očetov sprejemajoči objem, ki ga nameni »izgubljenemu sinu« dejansko povzema svetopisemsko poročilo o tem, kako človek hrepeni po izgubljenem raju, vendar ga išče na napačnih mestih in na zgrešene načine, in na drugi strani o odrešujoči in sprejemajoči brezpogojni ljubezni, ki dejansko predstavlja raj. Tako lahko iz svetopisemske perspektive v korenini vsake zasvojenosti vidimo nepotešeno hrepenenje po izgubljenem raju – po pripadnosti, ljubljenosti, vrednosti in varnosti.

Zato Sveto pismo vedno znova poudarja, da obstaja pot obnove, upanje za ozdravitev, odrešitev in nov začetek. Toda za odrešitev iz zasvojenosti ni dovolj zgolj strokovna podpora in pomoč, zasvojenec nujno potrebuje kairos. Ko se na točki notranjega obrata sreča s svojo resničnostjo, potrebuje tudi izkušnjo milosti, za kar pa je nujen odnos. Prav taka izkušnja je vodila snovalce programa dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov, ki povzema osnovna svetopisemska načela in je danes razširjen ter sprejet po vsem svetu, tako v laičnih kot tudi strokovnih krogih.  Osnovna ideja dvanajstih korakov je, da se posamezik na poti okrevanja iz zasvojenosti mora nujno srečati s samim seboj in z vso svojo resničnostjo. Da bi to zmogel, pa nujno potrebuje ljubečo in sočutno bližino, ki ga ne obsoja, temveč sprejema tako, kot je oče sprejel svojega izgubljenega sina. Nova izkušnja z ljubečo in sočutno bližino pa daje prostor za upanje in za odrešitev iz zasvojenosti. 

Avtor: mag. Drago Sukič, spec. ZDT 

Uporabljeni vir: Sveto pismo (SSP)