KAJ O TEM PRAVI SVETO PISMO?

Kdo sem? Kaj si drugi mislijo o meni? Kaj si jaz mislim o sebi? Ali sem zadovoljen s sabo? Ali se moram spremeniti? Ali ljubim samega sebe? Vse to so vprašanja, s katerimi se v določenem obdobju življenja sreča vsak človek. Družba, v kateri živimo poudarja, da je ljubezen do samega sebe ena izmed najpomembnejših v našem življenju in da si šele takrat, ko sprejmeš samega sebe, lahko resnično srečen. 

Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da je ljubiti samega sebe »prava umetnost«. Zdi se, da v drugih ljudeh lažje najdemo dobre lastnosti kot pri sebi. Z odnosom do sebe se ukvarjajo mnogi strokovnjaki in je eno izmed glavnih področij psihologije. Ta odnos se kaže v dveh pomembnih psiholoških konstruktih. Prvi je samopodoba, ki predstavlja sklop misli, zaznav in predstav o sebi, zajema vse kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, o lastnem uspehu, osebnostnih lastnostih in telesu. Drugi pa je samospoštovanje, ki ga definiramo kot subjektivno oceno lastne vrednosti (Tibber, Zhao in Butler, 2020). Za razliko od samospoštovanja je samopodoba vrednostno nevtralno mnenje o sebi, pri samospoštovanju pa gre za čustveni odnos do sebe. Osebe z nizkim samospoštovanjem imajo o sebi zelo slabo mnenje in se imajo za ničvredne. Prepričane so, da niso vredne ljubezni in imajo zelo nizka pričakovanja do sebe, saj menijo, da so nesposobne. Te osebe se pogosteje soočajo s psihičnimi težavami (npr. depresijo) in imajo več težav v medosebnih odnosih. Medtem ko osebe z visokim samospoštovanjem cenijo sebe in so prepričane v to, da so vredne. Osebe z visokim samospoštovanjem imajo bolj zdrave medosebne odnose, manj težav v duševnem zdravju, doživljajo več pozitivnih čustev in manj anksioznosti ter so bolj uspešne na delovnem mestu ali v šoli (Marshall, Parker, Ciarrochi in Heaven, 2014; Orth, Robins in Widaman, 2012; Sowislo in Orth, 2013; Trzesniewski idr., 2006, v: Krauss, Orth in Robins, 2020).  

Dober, pozitiven odnos do sebe je pomemben. Če sebe ne cenimo, zelo težko cenimo druge. A po drugi strani, je to poudarjanje ljubezni do sebe na mnogih področjih izpodrinilo ljubezen do drugih. Priča smo družbi v zahodnem svetu, ki postaja vse bolj individualistična, njeni člani pa postajajo vse bolj egoistični. Iz poudarjanja dobrega odnosa do sebe, se je razvilo prepričanje, da je potrebno vedno najprej poskrbeti zase. Ljudje sebe postavijo na prvo mesto, na druge pa hitro pozabijo. Zahodna družba sledi naslednji logiki: šele ko bo meni dobro, se bom ozrl na druge. V pandemiji koronavirusa, s katero smo se soočili v tem letu, je še bolj prišlo do izraza, da smo ljudje socialna bitja in da je potrebno, da skrbimo drug za drugega. To je odlična priložnost, da se ponovno naučimo, kako druge postaviti pred sebe in kako prepoznati njihove potrebe. 

Kaj pa o odnosu do sebe pravi Sveto pismo? Kako je na to gledal Jezus? V Evangeliju po Mateju v poglavju 19 beremo, da je Jezus bogatemu mladeniču povedal, da naj ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. To je ena izmed zapovedi. Ni nam zapovedano samo, da ljubimo svoje bližnje, ampak da jih ljubimo kot samega sebe. V Evangeliju po Marku v poglavju 12 je Jezus povedal, da je to druga najpomembnejša zapoved. Prva od vseh zapovedi je, da ljubimo svojega Gospoda, svojega Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Tej pa sledi zapoved, da ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Jezusu je pomembno, kakšen odnos imamo do sebe. Če želimo resnično ljubiti svoje bližnje, je nujno pomembno, da sprejmemo neizmerno Božjo ljubezen do nas. Ko razumemo, da smo sami ljubljeni, lahko začnemo iskreno ljubiti tudi druge. Bog je nas prvi ljubil, prej kot smo mi ljubili Njega in tudi če mu ne vračamo ljubezni, nas On še vedno neizmerno ljubi. Bog nas ljubi s takoimenovano Agape ljubeznijo, to je ljubezen, ki je brezpogojna in ne pričakuje ničesar v zameno. Ljudje takšno ljubezen težko razumemo, ampak Bog niti ne pričakuje, da razumemo, ampak si želi, da jo sprejmejo in da ga z vsem srcem, vso dušo, z vsem mišljenjem in vso močjo ljubimo. 

Osebe z nizkim samospoštovanjem, se ne počutijo ljubljene, prepričane so, da si ljubezni niti ne zaslužijo. A Bog ne želi, da občutimo tako. V Svetem pismu najdemo veliko vrstic, ki nam povedo, kako Bog gleda na nas. Bog nas ljubi, za Njega smo vredni. Tako zelo smo mu dragoceni, da je dal svojega Edinorojenega sina za nas (Jn 3,16, Slovenski standardni prevod). Bog želi, da nase gledamo kot na Njegovo čudovito stvaritev, Njegovo mojstrovino, tako kot On gleda na nas (Ef 2,10, Slovenski standardni prevod). Ko sprejmemo Jezusa, postanemo Božji otroci, smo otroci kralja nad vsemi kralji (Jn 1,12, Slovenski standardni prevod). Bog vsega stvarstva nas kliče po imenu. Bog pravi, da smo v Jezusu modri in obnovljeni (1 Kor 1,30, Slovenski standardni prevod). V Kristusu smo nova stvaritev (2 Kor 5,17, Slovenski standardni prevod), smo Njegovi izvoljeni, sveti in brezmadežni (Ef 1,4, Slovenski standardni prevod), smo ljubljeni (1 Tes 1,4, Slovenski standardni prevod). Če gledamo nase tako kot na nas gleda Bog, bomo cenili sebe in naše samospoštovanje bo visoko. To si Bog tudi želi, da ljubimo sebe. Sovražnik satan nam velikokrat laže, da smo ničvredni, da smo nesposobni in da nam Bog nikoli ne bo odpustil. Ko nas napadajo take misli, molimo k Bogu, da nam pomaga, da tem lažem ne verjamemo. Če ugotovimo, da sami sebe ne maramo, se preziramo, se ne počutimo vredne, kar rezultira v nizkem samospoštovanju, je dobro, da si na list papirja narišemo dva stolpca. V prvi stolpec zapišemo, kako mi vidimo sebe, v drugi stolpec pa kako nas vidi Bog. Hitro bomo ugotovili, da nas Bog ljubi in da smo vredni in dragoceni. Vedno pa vse dvome predajmo Bogu v molitvi. 

Ne smemo pa pozabiti, da Bog ne pričakuje od nas, da smo popolni. To je nemogoče, saj je popoln samo Bog. Nekateri ljudje so nagnjeni k perfekcionizmu in so prepričani, da morajo vse narediti popolno in brez napak. Ker tega ne morejo doseči, niso zadovoljni s sabo, kar hitro vodi v nizko samospoštovanje. Bog v Svetem pismu pravi, da nam je Njegova milost dovolj, moč se dopolnjuje v slabotnosti, Kristusova moč je nad našimi slabostmi ( 2 Kor 12, 9, Slovenski standardni prevod). On od nas ne pričakuje popolnosti, a si želi, da rastemo in postajamo vse bolj zreli. Pomembno je, da sprejmemo svoje slabosti, vendar to ne pomeni, da ni nič narobe, če grešimo. Pomembno, je da si prizadevamo, da ugajamo Bogu in se trudimo, da ne zapademo v greh, a ko se to zgodi priznamo Bogu naše grehe in ne dovolimo, da nas slabosti uničijo. 

Oseba, ki ljubi samo sebe tudi dobro skrbi zase. Bog nam je v Svetem pismu dal veliko napotkov, kako naj živimo, da bomo dobro skrbeli sami zase in bomo dobro živeli. Njemu ni vseeno, kaj počnemo z našim telesom, kaj počnemo z našo dušo, ker nas preveč ljubi in ne želi, da se uničujemo. V Svetem pismu piše, da je vse dovoljeno, vendar ni vse koristno, vse je dovoljeno, toda vse ne izgrajuje (1 Kor 10,23, Slovenski standardni prevod). Bog si želi, da se poslužujemo tega, kar je za nas koristno, kar nas izgrajuje in ne uničuje. Želi, da dobro skrbimo za svoje telo. Naše telo je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19, Slovenski standardni prevod). Zato je zelo pomembno, da s svojim telesom ravnamo skrbno in ne uničujemo templja z nečistovanjem. Bog si želi, da dobro poskrbimo za svoje telo in posledično za svoje telesno zdravje. Skrbimo tudi tako, da dovolj spimo, se zdravo prehranjujemo, se gibljemo. Pomembno je tudi, da dobro skrbimo za svoje duševno zdravje in dušo hranimo s koristnimi stvarmi, npr. si vzamemo čas za bližnje, za prijatelje, si najdemo delo, ki ga z veseljem opravljamo, preberemo navdihujočo knjigo, pomagamo drugim, si vzamemo čas zase. Nujno in najpomembnejše je, da poskrbimo tudi za svojega duha, to storimo tako, da se hranimo z Božjo besedo, vsak dan molimo, slavimo Gospoda ter iščemo Njegovo voljo. Dobra skrb za duha bo pomembno in pozitivno vplivala na naše duševno zdravje. Saj je odnos s Troedinim Bogom tisti, ki naše življenje napolnjuje z resničnim mirom, srečo, veseljem in življenju daje pravi smisel. 

Pomembno je poudariti, da Bog nikakor ne želi, da pozabimo na druge. Dobri medosebni odnosi so nujni sestavni del našega življenja in pomembno pozitivno vplivajo na naše duševno zdravje. Pomen medosebnih odnosov je poudaril že Bog. V Svetem pismu beremo, da je Bog Adamu ustvaril pomočnico (1 Moj 2, 20-24, Slovenski standardni prevod).  Bog si ne želi, da se naša družba spremeni v družbo egoističnih in narcisističnih posameznikov, ki gledajo samo nase. Želi si, da skrbimo drug za drugega, pomagamo drug drugemu in se ljubimo z Božjo ljubeznijo, kar je mogoče šele takrat ko sprejmemo Jezusa v svoje srce. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da šele ko poskrbimo zase, lahko poskrbimo za druge. Beremo, da Bog želi, da pomagamo drugim, Jezus celo pravi, da ko pomagamo ubogim je to kot da bi to storili Njemu (Mat 25, 35-40, Slovenski standardni prevod). 

Ljubezen je čudovito čustvo. Eno izmed najlepših. Je čustvo, ki spremeni človeka, polepša in bogati njegovo življenje. Čudovito je, ko občutimo ljubezen do sebe in ljubezen do drugega. A Božja ljubezen je nad vsem, s to ljubeznijo se ne more nič primerjati. Tako neizmerno kot nas ljubi Bog, nas ne bo ljubil nihče. Zato Njegovo ljubezen sprejmimo in živimo v polnili te ljubezni. 

LITERATURA

Krauss, S. in Orth U. (2020). Family Environment and Self-Esteem Development: A Longitudinal Study From Age 10 to 16. Journal of Personality and Social Psychology: Personality Processes and Individual Differences, 2 (119), 457–478.

Sveto pismo stare in nove zaveze: Slovenski standardni prevod. (2015). Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

Tibber, M. S., Zhao, J. in Butler S. (2020). The association between self-esteem and dimensions and classes of cross-platform social media use in a sample of emerging adults – Evidence from regression and latent class analyses. Computers in Human Behavior, 109, 1–11.