O pomenu družine za zdrav in celostni razvoj posameznika danes že veliko vemo. Družina je namreč prostor, kjer se odigravajo najpomembnejše zgodbe življenja. Je kraj, ki je zaznamovan z doživetji, ki za vselej vtisnejo svojstven pečat na vse člane družine. V družini se tudi naučimo osnovnih oblik obnašanja, prvič začutimo pripadnost, ljubezen, hotenost, želenost ali pa na drugi strani odvečnost, zavrženost in neprimernost. Družina je prostor, kjer se postavljajo temelji za čustveno odpornost, ki je osnova duševnega zdravja skozi vsa življenjska obdobja. Žal pa je družina lahko tudi prostor, kjer se osnova duševnega zdravja načne, kar ravno tako pušča daljnosežne posledice.
V tem smislu družina predstavlja enega najmočnejših varovalnih dejavnikov pred pojavom različnih oblik zasvojenosti. V primerih nefunkcionalnosti (nasilje v družini, spolne zlorabe, alkoholizem inp.) pa družina, ki bi naj predstavljala otroku ali mladostniku varno zavetje in pribežališče, postane eden od bistvenih dejavnikov tveganja za razvoj zasvojenosti. Tudi spoznanja nevroznanosti v zadnjih desetletjih nakazujejo na pomen zdravih odnosov znotraj družine in na negativne posledice v primeru nefunkcioanlnih odnosov. Bistvenega pomena je narava odnosa, ki ga imajo starši s svojimi otroki v prvih letih življenja, saj psihobiološka uglašenost staršev na otroka predstavlja pogoj za zdrav razvoj možganov in dobro osnovo za to, da se kasneje v življenju ne razvije psihopatologija, ki se lahko izrazi tudi v obliki zasvojenosti.
Temeljno dinamiko in čustveno vzdušje v družini kreira zakonski oziroma starševski odnos. Otrok ali mladostnik je pa zelo občutljiv na čustva, ki jih gojijo starši do samih sebe in drug do drugega. Ko starši kažejo pozitivno držo do samih sebe in drug do drugega, se bo otrok počutil varno in bo tudi svojo lastno vrednost doživljal pozitivno. Nerazrešen ali potlačen zakonski konflikt pa bo negativno vplival na razvoj družine in vsakega posameznika v njej. V družini namreč prihaja do različnih situacij ali zapletov, ki lahko predstavljajo gojišče za razvoj različnih težav kot tudi morebitne zasvojenosti. Tveganje za nekaj takega predstavlja, ko se starši bojijo, da bi odkrito izražena jeza, žalost, strah ali razočaranje uničili njihov zakon in tako skušajo ohraniti le videz dobrega zakona. To pa pomeni, da ta medsebojna čustva (jezo, strah inp.), ki so dejansko njihova, zanikajo, odcepijo in jih prenesejo na otroka, ki ga posledično dojemajo kot jeznega, zahtevnega in nemogočega. Otrok ali mladostnik je tako prisiljen k temu, da v družini sprejme in igra vlogo grešnega kozla.
Pri tem bo otrok postal natančno takšen, kot ga dojemajo njegovi starši in se pri vsem tem ne bo zavedal, da je postal »odlagališče« starševskih nepredelanih čutenj. V sebi bo čutil nenehen nemir, nezadovoljstvo in razburjenost. Globoko v sebi bo vedel, da se mu dela krivica in da ga ne razumejo, vendar si sam ne bo zmogel pomagati. Ne da bi se zavedal, zakaj, bo jezen in bo to svojo jezo kazal tako, da se bo zapiral vase, postajal vse bolj vzkipljiv, nespoštljiv, občasno nasilen inp. Svoje jeze in vznemirjenosti ne bo zmogel obvladovati, zato bo vse pogosteje naredil nekaj dovolj narobe (eksperimentiranje z drogami inp.), zaradi česar ga bodo lahko starši potem krivili ter upravičevali svojo lastno jezo, ki jo bodo zelo hitro prenesli nanj. Družina v takih primerih pogosto reče: »Vsi so tako pridni in uspešni, samo ta eden nam dela težave.« Resnica je v tem, da jih ta »problematičen« rešuje, saj je vsa »problematika« družine usmerjena na tega posameznika (grešnega kozla). Posledično postane ta problematičen otrok njihova najmočnejša vez in nekakšen čustveni regulator družine. Zato že kar nekaj časa razumemo, da je zasvojenost bolezen oziroma težava družine in ne zgolj posameznika. To pa družina le s težavo sprejema in običajno potrebuje veliko napora in pomoči, da sprejme to resničnost. Težave mladostnika z zasvojenostjo pri starših vedno prebudijo hudo stisko in bolj kot se težave poglabljajo, z večjo bolečino, strahom in nemočjo se morata soočiti starša. Poleg tega so prisotni tudi močni občutki krivde in sramu. Starša pogosto iščeta krivca za nastalo situacijo drug pri drugem in tako postane družinsko ozračje še bolj napeto in prežeto z grozo, umikom ali pasivnostjo. Starševska nemoč pogosto pripelje tudi do napačnega reševanja težav z ultimati in grožnjami, kar pa pripelje do verbalnih in pogosto tudi fizičnih obračunavanj. V tej dinamiki obtoževanja in iskanja krivca starša vse bolj izgubljata samospoštovanje in doživljata, da sta slaba, nevredna, nemočna. To pa so ravno tista čutenja, ki jih otrok želi z drogo ali problematičnim vedenjem razrešiti. Ker pa imajo ta čutenja izvor pri starših, saj so to njihova neprepoznana občutja, morata starša oz. zakonca v svojem odnosu ta občutja prepoznati in jih razrešiti.
S terapevtskega vidika je zasvojenost v družini predvsem pokazatelj nerazrešenih konfliktov in neizgovorjenih travm, ki se prenašajo generacijsko. Potrebna je torej reorganizacija odnosov v družini, kakor tudi sprememba vzorcev glede zlorabe drog ali alkohola. Starša morata znati obdržati starševsko vlogo ter postaviti jasne meje in pravila. Narobe bi bilo, če bi se pri urejanju zasvojenosti usmerili zgolj na odvzem droge oziroma na vzpostavljanje abstinence, ki je sicer bistvenega pomena, vendar nikakor ne dovolj. Pomembno je torej prepoznati zasvojenost kot simptom globljega problema znotraj družine in postopoma razreševati vsebino, ki je v ozadju zasvojenosti. Tega procesa družina sama običajno ne zmore, zato se v programe urejanja zasvojenosti nujno vključuje družinsko terapijo, kakor tudi delo s svojci.
Prav zaradi dejstva, da je družina kot osnovna celica družbe še vedno glavni varuh duševnega zdravja, je še kako pomembno družinam v različnih kriznih obdobjih nuditi potrebno strokovno podporo. Kajti vsaka podpora družini posledično pomeni tudi investicijo v duševno zdravje celotne družbe.
Avtor: mag. Drago Sukič, spec. ZDT
