Ni dobro za človeka, da je sam – 1. Mojzesova knjiga 2, 18

Bog nas je ustvaril kot socialna bitja – človek je bitje odnosov. Potreba po odnosu z drugimi je ena izmed osnovnih potreb človeka, saj številne čustvene, socialne in duhovne potrebe zadovoljimo samo v odnosih z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, s katerimi smo si čustveno blizu.

V teh dneh imajo mnogi več časa in možnosti za povezanost z najbližjimi kakor sicer. Dejansko pa vsi doživljamo določeno mero osamljenosti, saj smo v tako imenovani socialni izolaciji. Otroci nimajo stikov s svojimi prijatelji, ne smejo v objem babic in dedkov … Za osebne stike so pa še posebej prikrajšani tisti v samoizolaciji, karanteni, v bolnici na zdravljenju in nastanjeni v raznih zavodih. V razmerah, ko skoraj vsak na nek način do določene mere doživlja osamljenost, je prav, da pogledamo, kaj nam o tem govori Sveto pismo.

Biti sam ali biti osamljen ni isto. Nekateri ljudje so radi sami in so takrat srečni. Drugi se počutijo osamljene tudi takrat, ko je okoli njih vse polno drugih ljudi.

Občutek osamljenosti se pojavi, kadar ne moremo biti skupaj z nekom, na katerega smo čustveno navezani, z nekom, ki je za nas čustveno pomemben. Ko nekoga ljubimo, se nanj navežemo in postane za nas čustveno pomemben. Zato si želimo biti v njegovi bližini oziroma njegovi družbi. To velja za vse vrste ljubezni – od partnerske, preko starševske, pa vse do prijateljske.

Za nekaj časa je osamljenost lahko koristna, saj omogoča, da se človek bolj poglobi vase, vzpostavi močnejši stik s svojimi občutjem, doživljanjem in upanjem. Dolgotrajna osamljenost pa za človeka pomeni stress, saj ne zmore zadovoljiti osnovnih potreb po povezanosti, pripadnosti in varnosti. Kratkotrajni stres je sicer koristen ali celo nujen za človeka, saj nas predrami iz pasivnosti, dolgotrajni stres pa predstavlja tveganje za telesno in duševno zdravje.

Bog je Adama postavil v Edenski vrt, kjer je imel vse dobrine za preživetje. Po določenem času pa opazi, da je Adam nesrečen, žalosten, morda že na robu depresije – videti je bilo, kot da mu nekaj zelo manjka. Manjkala mu je človeška družba, manjkal mu je nekdo, s komer bi lahko delil svoje veselje, navdušenje, žalost, skrbi, načrtovanje in svoj notranji svet. Pogrešal je nekoga, ki bi mu prisluhnil, ki bi ga opazil ali pogrešal, manjkal mu je nekdo, ki bi ga povprašal: »Kako si pa danes?«. Ni bilo nikogar, ki bi opazil njegov zaskrbljen obraz in mu povedal: »Ne skrbi, nisi sam, skupaj bova zmogla«.

Bilo je več kot očitno, da za človeka ni dobro, da je sam. Bog sklene: »Naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna (1 Mz 2,18b). « 

Človeku je marsikaj lahko v pomoč, vendar nič ne more nadomestiti toplino in sočutje bližnjega. Danes bi rekli, da je Adam takrat, ko je dobil Evo, doživel socialno rojstvo. Ves čas je ob sebi imel nekoga – v tem odnosu je lahko zadovoljeval svoje temeljne čustvene potrebe. Imel je nekoga, s komer je lahko delil svoje srečne in manj srečne trenutke.

Osamljenost – bolezen 21. stoletja 

O osamljenosti se vse pogosteje govori kot o bolezni 21. stoletja. V Veliki Britaniji že obstaja ministrstvo za osamljenost. Vzpostavljeno je bilo lani, potem ko so Britanci z raziskavo ugotovili, da je med njimi 9 milijonov ljudi, ki se počutijo osamljeni. To dejstvo samo po sebi veliko pove o tem, za kako velik družbeni problem gre.

Komisije za osamljenost si sedaj želijo tudi v Berlinu, kjer naj bi osamljenost po mnenju mestnih krščanskih demokratov že resno vplivala na zdravje in družbo. V kar polovici berlinskih gospodinjstev živi le ena oseba, mesto pa že ima posebne linije za osamljene, prostovoljno delo za osamljene, Facebook skupine za samopomoč, organizirajo tudi posebne dogodke, namenjene ljudem, ki se v 3,6 milijonskem mestu čutijo osamljene. Ker naj bi mnogi tudi do 300 dni v letu preživeli za štirimi stenami, se je Berlina prijel vzdevek “prestolnica osamljenosti”.

Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na barvo kože in spol.

Raziskava, ki jo je opravila nemška zvezna vlada, je pokazala, da je od leta 2011 do 2017 število Nemcev, starih med 45 in 84 let, ki poročajo, da se včasih počutijo zelo osamljeni, poskočilo za 15 odstotkov. V nekaterih starostnih skupinah je to število poskočilo za 59 odstotkov, vsak četrti najstnik pa je poročal o vsaj občasnih občutkih osamljenosti. Tudi vsak tretji odrasli Francoz živi sam, približno 12 % prebivalstva te države nad 12 let pa živi brez kakršnih koli družbenih odnosov – pa naj gre za družino, prijatelje ali sodelavce.

Osamljenost bi naj na zdravje ljudi vplivala podobno slabo kot kajenje 15 cigaret na dan. Osamljeni tvegajo visok krvni tlak, srčne bolezni, debelost, oslabljen imunski sistem, tesnobo, depresijo, upad kognitivnih zmožnosti, Alzheimerjevo bolezen in celo smrt.

Na Japonskem že desetletja obstajajo kavarne, v katerih mladi moški plačujejo, da se pogovarjajo in družijo z ženskami, hodijo na sprehode ali se pretvarjajo, da so na zmenku. Narašča pa tudi število lokalov, kamor se ženske odpravijo na pogovor ali druženje z moškimi.

Človek – ustvarjen za odnos

Vse ugotovitve glede osamljenosti nam zgolj potrjujejo, da je Bog ustvaril človeka za odnos – kar pomeni, da človeku ni dobro biti sam. Ljudje od začetka do konca življenja iščemo pozornost ljudi, ko se drugi odzivajo na nas s pohvalami in grajami. Dokler te odzive drugih ljudi dobivamo, imamo občutek, da smo obdani in na varnem. Človek se osebnostno razvija vse življenje, razvija se pa lahko le v odnosu z drugimi. V razvoju ne more obstati na isti točki: ali napreduje in razvije nove oblike čustvovanja, vedenja, sposobnosti, stališča in veščine ali nazaduje in se spusti v neke prejšnje oblike vedenja iz časov otroštva.

Problem osamljenosti postaja vse večji izziv tudi za verujoče kristjane. Najprej se zastavlja vprašanje, kako se sami spoprijemamo z osamljenostjo, kakšno vlogo pri tem ima naša vera v Jezusa Kristusa in pripadnost cerkvenemu občestvu in kakšno je poslanstvo Kristusove cerkve v svetu osamljenih ljudi.

Najprej si je potrebno priznati, da se vsak lahko kdaj počuti osamljenega

Davida poznamo kot človeka, ki je bil iskren glede svojega doživljanja in čustvovanja. Tako si David prizna tudi občutke osamljenosti: »Obrni se k meni in mi izkaži milost, ker sem osamljen in nesrečen. 17 Stiske mojega srca olajšaj, iz mojih tesnob me odpelji. Glej mojo nesrečo in muko, odpusti vse moje grehe (Ps 25, 16).«

Ne vemo točno, koliko časa je David doživljal osamljenost. Vemo  pa, da je zaradi doživljanja osamljenosti postal nesrečen. Doživljal je stisko srca in tesnobo. Danes bi rekli, da je doživljal anksioznost in tesnobnost. V teh dneh sicer veliko poslušamo o pandemiji korona virusa. Že dalj časa pa v razvitem zahodnem svetu poznamo »pandemijo« tesnobnosti in anksioznosti, za katero David pravi, da je tesno povezana z osamljenostjo. Povsem enako ugotavlja tudi današnja psihiatrija in psihologija.

Vsak človek kdaj občuti osamljenost. Če nekoga ljubimo, vendar te osebe dolgo ni ob nas, se počutimo, kot da nam ta oseba manjka. Včasih nas življenje vrže v položaj, ko nekaj časa nismo v stiku z ljudmi, ki jih imamo radi (na primer karantena, samoizolacija …) in takrat čutimo osamljenost. Takšna osamljenost je povsem običajna, situacijska osamljenost. Težava nastane, če je oseba osamljena dalj časa, če osamljenost postane stalno čustvo. To se zgodi, če izgubimo ljudi, ki so za nas čustveno pomembni, vendar se nam ne uspe povezati z drugimi, novimi ljudmi. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav in motenj, predvsem depresije.

Dandanes so okoliščine takšne, da ni nihče kriv za svojo osamljenost. Obrnimo se k sočloveku in spregovorimo o svoji osamljenosti. In ne bodimo presenečeni, če bo tudi drugi potrdil, da ga muči ista težava, čeprav si o njem tega sploh ne bi mislili. Če stopimo le malo ven iz svojega običajnega sveta (trenutno smo glede tega morda za nekaj tednov omejeni), bomo zelo hitro srečali in spoznali osamljene ljudi. Osamljeni ljudje običajno niso zahtevni. Dovolj je, da jih poslušamo, da jih opazimo, da njim iskreno pogledamo v oči. Dobili bodo občutek, da jih še vedno nekdo opazi, dobili bodo izkušnjo, da nekomu še nekaj pomenijo – to je za njih ogromna dragocenost.

David – pozabljen in osamljen.

Osamljenost lahko doživljamo v različnih oblikah ter v različni intenzivnosti. Ena najtežjih oblik osamljenosti je, ko se človek počuti pozabljenega. David je imel tudi tako izkušnjo: »Pozabljen sem iz srca kakor mrtev, postal sem kakor izgubljena posoda (Ps 31, 13).«

Biti pozabljen od drugih pomeni, da se človek sprašuje: Ali sploh obstajam? Ali bo sploh kdo opazil, ko me več ne bo? Pomeni, da sem kot »izgubljena posoda«, ki jo nihče več ne išče, saj si je ta, ki jo je izgubil našel drugo. Ko človek doživlja, da je pozabljen, se prebudijo občutki, ki se nanašajo na doživljanje lastne vrednosti. Ali sploh še komu kaj pomenim? Koliko sem vreden kot človek?

Okrog nas polno takih ljudi. Predvsem ostarelih. Vse življenje so garali, ustvarjali, se odrekali mnogim dobrinam, da bi čim več nudili svojim otrokom. Ko je prišel čas, da bi ti odrasli otroci, ki so toliko sprejemali od svojih staršev izkazali spoštovanje in ljubezen do svojih staršev – se pogosto zgodi, da se ti le malo spomnijo na svoje starše.

Danes torej pogovorimo o pandemiji osamljenosti. Spremembe, ki so nastale v sodobni družbi, se odražajo tudi v našem individualnem življenju. Sodobni človek je vse bolj obrnjen k sebi, krepi se individualizem, tako da različne vezi, s katerimi je posameznik povezan z drugimi, počasi izgubljajo trdnost ali celo izginjajo. Vse to povzroča, da je v sodobni družbi v vseh generacijah, od mladih do starih, čedalje več ljudi, ki imajo težave z osamljenostjo.

Zdravniki in psihiatri dobro vedo, da babici ali dedku, ki je že dolgo časa v domu ostarelih veliko bolj kot antidepresivi pomaga obisk vnukov. Ko jo obiščejo otroci z vnuki, se v njej prebudi novo življenje, vsaj nekaj dni bo spet imela novo voljo za življenje.

Osamljenost in zapuščenost

Osamljenost doživljamo tudi takrat, ko smo z nekom bili dolgo časa partnerji, sodelavci, prijatelji in se potem ta kar naenkrat obrne v drugo smer in nas zapusti. Apostol Pavel je imel take izkušnje, o kateri piše svojemu mlademu sodelavcu: »Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo (2 Tim 4,16).«

Pavel piše Timoteju o tej izkušnji morda tudi zaradi tega, da bil pripravljen na podobne situacije. Mnogi namreč doživljajo težke trenutke osamljenosti, ker se skozi življenje niso pripravljali na čase, ko bodo večji del časa sami. Bolj kot smo osebnostno in duhovno zreli, lažje se namreč spoprijemamo z občutki osamljenosti. Čustvena zrelost nam omogoča, da dosežemo notranjo svobodo in se tako tesneje povežemo z drugimi. Človek potrebuje zelo veliko časa, da telesno, umsko in duševno dozori, da se sploh lahko sooči s svetom. S psihološkega vidika dosežemo zrelost takrat, ko zmoremo prenašati napetosti in grobosti. Doseči zrelost srca pomeni biti sposoben ljubiti svojega sovražnika in postati miroljuben človek, se pravi biti vedno pripravljen odpustiti.

Številni svoje osamljenosti ne doživljajo kot jasno opredeljen občutek, tako da je ne prepoznajo. Ne vedo, da je osamljenost tisto, kar se skriva za njihovimi »občutki praznine«, napetostjo, nemirom ali lakoto. Pogosto je krivo dejstvo, da človek ne zna dobro »prebrati« svojih občutkov. Včasih pa gre za to, da je za posameznika misel, da je osamljen, preprosto nesprejemljiva. Če bi si priznal, da je osamljen, bi začel o sebi razmišljati negativno: da je slabič, da je odvisen od drugih, da ni odrasel … Kadar ljudje ne prepoznajo svoje osamljenosti, jih ta namesto k ljudem vodi k hrani, alkoholu ali drogam. Vsi ti načini odženejo neprijetno občutje, a samo za nekaj ur, nato pa se osamljenost vrne.

Tudi Jezus je izkusil osamljenost in zapuščenost od najbližjih.

1) Že prerok Izaija je nakazal, da bo Jezus zapuščen: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili (Izaija 53).«

2) V težkih urah preizkušnje, ko bi potreboval bližino in podporo svojih učencev, so ga vsi zapustili in se razbežali: » Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali (Mt 26,56).«

3) V najtežji uri se je na križu počutil zapuščenega še s strani svojega nebeškega Očeta: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?«, kar pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mt 27,46)«

Vse to pomeni, da je Jezus povsem realno izkusil bolečino in resničnost osamljenosti. Jezus razume, kaj to pomeni biti sam, biti osamljen in zapuščen. Tudi takrat, ko je govoril svojim učencem o svojem odhodu k nebeškemu Očetu, je začutil pri učencih strah pred osamljenostjo. Učenci si niso mogli predstavljati, kako bi zmogli živeti brez Jezusove prisotnosti. Zato jih Jezus tolaži in njim daje obljubo: »… jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj« (Jn 14,16).«

Jezus se je zavedal, da bodo učenci potrebovali njegovo prisotnost. Vse dokler je bil na zemlji prisoten v telesu, je bil s svojo prisotnostjo omejen na čas in prostor. Ko je bil v Jeruzalemu, ni mogel biti istočasno v Betaniji in obratno. Zato Jezus govori učencem: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal (Jn 16,7).« Ko se je Jezus vrnil k nebeškemu Očetu je na Binkoštni praznik poslal obljubljenega Tolažnika – Svetega Duha, – po katerem Kristus prebiva v srcih verujočih. To isto misel Jezus ponovi in potrdi, ko učencem naroči oznanjevanje evangelija po vsem svetu: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta (Mt 28,20).«

Ko je Peter videl, da so Jezusa prijeli Pilatovi vojaki in spoznal, da bo Jezus obsojen, je postal povsem prestrašen, negotov, poln strahu za lastno življenje. V doživljanju take negotovosti je tudi zatajil Jezusa, kar je kasneje obžaloval in se pokesal. Toda po prihodu Svetega Duha na Binkošti vidimo Petra povsem spremenjenega. Neustrašno vstane pred več tisoč glavo množico in neustrašno spregovori in pridiga množici.  Videti je bilo, kot da je Peter imel ob sebi Jezusa. In dejansko je bil Jezus s Petrom, tako kot je obljubil. S prihodom Svetega Duha na zemljo Sveti Duh posreduje živo prisotnost nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa v naša srca. »Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? (2 Kor 13,5).«

Pavel izpoveduje tako: »…ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).«

Apostol Pavel verne opominja, da Kristus po veri prebiva v naših srcih: »Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni (Ef 3,17).«

Kristusova prisotnost v srcih verujočih

Kristjani si ne zatiskamo oči pred osamljenostjo. Nasprotno: v njej prepoznavamo dragocen dar, ki nam lahko služi kot steza, ki vodi v Božjo bližino. Božja beseda nam skozi izkušnje mnogih verujočih v občutju zapuščenosti in osamljenosti kažejo pot tesnejši povezanosti z Bogom. Seveda pride bolečina, pridejo notranji boji, zmedenost in nemir. Vse to pa je mogoče premagati, če se ne zanašamo na lastne moči in sposobnosti, temveč se popolnoma in brezpogojno prepustimo Gospodu. To zahtevno notranje potovanje je lažje, če imamo koga, ki nas podpira in nam stoji ob strani. Samo Kristus pa more s svojo ljubečo prisotnostjo zares pomiriti in potolažiti človekovo srce – še posebej osamljeno srce. Ko se vernik čuti popolnoma sprejetega, mu ni več treba panično bežati pred bolečino osamljenosti. Po molitvi in s pomočjo podpore bližnjih nam bolečina osamljenosti odpira pot do globlje modrosti, do novega upanja in notranjega miru.

Če psihologija govori o dvakratnem rojstvu človeka, nam Sveto pismo govori še o tretjem – ob biološkem in socialnem rojstvu je potrebno še duhovno rojstvo. Dejstvo, da je človek kot edinstveno bitje najbolj zaznamovan prav zaradi svoje duhovne razsežnosti, že samo po sebi kaže na pomen duhovnega rojstva. Po duhovnem rojstvu človekov duh oživi in se združi z Božjim Duhom. Povezanost z Gospodom pa še posebej doživljamo v molitvi, branju Božje besede, čaščenju in hoji v resnici. »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici (Jn 4,23).«

Evangelijski kristjani zelo poudarjamo osebni odnos z Gospodom. S tem poudarjamo dejstvo, da nas je Bog ustvaril za odnos z bližnjim, kakor tudi za odnos s Stvarnikom. Zato je za kristjana poseben izziv, da razlikuje različne ravni odnosov. Duhovne potrebe zadovoljujemo v odnosu z Gospodom, socialne oziroma družbene pa v odnosih z bližnjimi. Narobe bi bilo, v kolikor bi doživljanje Božje bližine in prisotnosti skušali zadovoljiti preko odnosov z drugimi. Prav v trenutkih, ko doživljamo socialno osamljenost lahko preko molitve, premišljevanje in branje Božje besede, krepimo povezanost z Gospodom. Prav tako bi pa bilo narobe, v kolikor si ne bi priznali, da ob osebnem odnosu z Gospodom še vedno imamo potrebo po odnosih z drugimi. Tudi zaradi tega je Kristus ustanovil svojo Cerkev, da bi verujoči bili med seboj povezani ter bili obvarovani pred osamljenostjo.

Cerkev kot občestvo verujočih

Vse dokler smo v telesu, potrebujemo tudi vidno pripadnost in povezanost. To nam zagotavlja občestvo verujočih oziroma cerkev. Namen cerkvenega občestva je med drugim tudi, da zadovoljujemo potrebo po pripadnosti, ljubljenosti in varnosti. Dokler smo del cerkvenega občestva, je veliko manj verjetnosti za doživljanje dolgotrajne osamljenosti, saj doživljamo in čutimo povezanost z ostalimi verniki.

Vedno je čas, da utrdimo in poglobimo našo vero. Po veri namreč doživljamo povezanost z Gospodom. Močneje kot doživljamo Njegovo prisotnost v naših srcih, bolj bomo tudi odprti za ljudi okoli sebe (tako verujoče kot neverujoče). In bolj kot bomo odprti za druge, bolj bomo obvarovani pred doživljanjem osamljenosti.

Vedno znova se pa moramo spomniti tudi tega, da nas Gospod želi uporabiti kot orodje za dosego osamljenih ljudi okrog nas. Jezus se želi dotakniti osamljenih prav preko svoje Cerkve. Nikoli ne smemo pozabiti na Jezusove besede: »… bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,35,40).«

Poslanstvo Jezusovih učencev torej zajema tudi to, da smo poslani k osamljenim ljudem, da njim prisluhnemo in se tako v njihovih srcih obudi zaupanje v Božjo ljubezen in usmiljenje.

Molitev

Gospod, ti si nas ustvaril kot bitja odnosov. Hvala ti, da si prišel na ta svet iskat in rešit, kar je izgubljeno. Hvala, da si se nam razodel in imamo danes po veri v Jezusa živ odnos z nebeškim Očetom. Prosimo te, da se posebno v teh dneh bližaš s svojo ljubeznijo do mnogih osamljenih src, da izliješ svojo ljubezen v njihova srca, da bodo v polnosti doživljali tvojo prisotnost in ljubečo bližino. Prosimo te, da nas v trenutkih, ko ne moremo skupaj slaviti in častiti Tvoje ime, še bolj povežeš s svojim Duhom. Varuj nas vsega hudega in obvaruj nas okužbe. Prosimo v Jezusovi ljubezni. Amen.

Avtor: mag. Drago Sukič, spec. ZDT