6.50. Moj spanec rezko in sila nedobrodošlo pretrga prasketajoč zvok groze. Budilka. Samo roka se opogumi in v skoku, ne daljšem od treh sekund, utiša to breztaktno petje telefona. V upanju, da mi je uspelo pretentati jutro, se stisnem bliže k steni. 7.00. Ponovno mi zažvižga nek kričeč ton, da bi morala odstreti zavese svojih oči. 7.30. Z veliko muko in peklenskim naporom vdihnem zrak novega dne in si pomanem oči. Še vsa prepredena s toplo odejo in z omotično glavo, ki še kar lebdi na vzglavniku, že avtomatizirano posežem po napravi, ki sem si jo še malo prej zaželela speštati. Nimam časa. Izreči dobro jutro tistemu tam zgoraj, ne se zazreti v odsev svojih čustev,  ali misli. Rutinsko preskočim iz svojih zmedenih sanj naravnost v širni svet. “Osebi Petra Kovač in 23 drugim osebam je všeč tvoja slika.”, “Matic Novak pravi: ´Prosim pokliči me čimprej!´”, “S kuhinjskim nožem zabodel svojo ženo in njenega ljubimca”, “Potres na Japonskem terjal na stotine žrtev!” Oseba Ana Potočnik je delila povezavo: “50 razlogov, zakaj čokolada ni zdrava”. V oči me takoj zbodejo majhni rdeči kvadratki, prelepljeni s številkami, ki mezijo iz malo večjih, raznobarvnih kvadratkov – obvestila. Brez obotavljanja jih pričnem brisati in redčiti, s tem, da še naslednjih 15 minut hipnotizirano zrem v mikavno bleščeč ekran in napenjam svoje misli, da bi odgovorila ljudem, kako sem in jih vprašala, kako so. Danes mi je uspelo. Se ne izgubiti v času in se ohraniti pri zavesti. Odtrgam se od vesolja nazaj v svojo sobo, iztrgam se objemu postelje in se naposled le postavim na trdna tla. Težko je. Zato si pomagam. Utišati tišino, ki zeva iz belih sten, ki mi preprečujejo, da povzdignila bi svoja krila. Zato si pomagam. Preglasiti svoje misli, ki trejo na površje moje biti. Povežem se na svoj alterUm in pritisnem Play. »Morning jazz« kaj kmalu zapleše v zvokih žameta in medenine. In jaz izpijem svoj gorki črni čaj in se pripravim na odhod. Na vse neuspehe, na vse prodorne poglede, na sleherne pereče besede. Ključ v vratih se v počasnem gibu zavrti v desno in vrata se odpro. Z negotovim korakom stopim skoznje in odkorakam predavanju naproti. Zunaj vame bušne hladen veter in, ko mi takole prisoli krepko zaušnico svežega zraka, si naposled ob spoznanju, da sem zdaj pa res budna, le zaželim: »Dobro jutro!« Toda že naslednji hip se spomnim nevarnosti in čudnega ščemenja v srcu, ki me prime ob pregosti tišini; nemudoma si levo in desno uho zamašim z belimi kroglicami, ki navdajajo moj sluh z zvokom prešernim. Brez glasbe, se namreč, moj strumen korak sesede v jalov mrak… Pridem na faks, grem domov, čakam. Čakam, da voda zavre, brskam po telefonu. Nekako se prebijem čez popoldan, skoraj da ne se zagozdim v knjigah. A ves čas ob spremljavi stimulativnega zvoka, prihajajočega se iz črnih rež moje stalne družbe in ob vmesnem dotiku s svetom. Nisi namreč sprejemljiv zemljan tega planeta, če zvesto ne poročaš o svojem početju na za to namenjenem portalu. Nisi. In zgolj dihanje je zaman, če nisi na dan vsaj tolikokrat s kazalcem podrsal po globalnem zaslonu. Gor. Dol. Gor. Dol. Grem spat. Preverim svet. In ko sem prepričana, da sem vpila vsak današnji krik in se naužila razvpitosti zemlje, še preden bi uspela zaslišati tišino, zaprem oči. Gor, dol, gor, dol, plapolajo moja pljuča in dih za dihom sem bližje novemu dnevu. Gor, dol, gor, dol, izdih za izdihom sem vedno bolj podobna le še svojemu odmevu. Gor, dol, gor, dol …

Danes živimo v svetu, kjer smo od ranega jutra do poznega večera bombardirani z razno raznimi informacijami, novicami, podatki in podobno. Človek se trga na vse strani, da bi opravil vse svoje obveznosti. Čas pa, vsaj zdi se nam tako, teče vedno hitreje. In tako se nimamo časa ustaviti, kaj šele se umakniti vsem glasovom množice, naše vesti ali krikom odgovornosti, ki nas opominjajo na to, kaj vse še moramo narediti. Če tako pomislimo sami pri sebi, kolikokrat imamo možnost biti res v tišini ali biti res na samem? Res je, da nam je to velikokrat onemogočeno zaradi okoliščin, v katerih živimo in na katere ne moremo vplivati, toda za TIŠINO in SAMOTO naše NOTRANJE biti smo odgovorni izključno mi sami. Ljudje, sploh mladi, smo se navajeni zmerom z nečim zamotiti. Pod nobenim pogojem se ne bomo peljali na avtobusu, hodili peš v šolo, v trgovino, se vozili v avtu, šli tečt in podobno brez da ob tem ne bi poslušali glasbe. Da, glasba je odlična stvar, je eden izmed Božjih čudežev, toda velikokrat je to samo en način kratkočasenja, neka distrakcija od tega, da smo prepuščeni samo svojim mislim. Ali pa na primer, prav tako bomo med čakanjem v ambulanti, v bilo kakšni vrsti, ali preprosto medtem, ko naša prijateljica zamuja takoj začeli gledati in brskati po telefonu, po spletu. Ker kaj pa naj počnemo, gledamo v zrak in razmišljamo? Ker o čem pa naj razmišljamo? Ker če bomo razmišljali, se hitro lahko zgodi, da se začnemo skrbeti ali jeziti nad določenimi stvarmi. Na kratko, če razmišljamo, hitro lahko zagrešimo. Ko pa brezciljno “skrolamo” po telefonu, misli otopijo in se priklenejo na neke vsebine, ki nas niti ne zanimajo kaj prida, enostavno, da čas prej mine to počnemo in s tem zastrupljamo svoj um in tudi srce. Ker četudi smo sami, v svoji sobi na primer, v avtu, ko se vozimo, ali v gozdu na sprehodu, kakor hitro pograbimo telefon in se predamo tej virtualnosti, izničimo samoto. Povežemo se z vsem preostalim svetom, z vsemi našimi prijatelji, znanci, sledilci, oboževalci in zasedemo naš um s tem ter tako onemogočimo Bogu, da nam kar koli govori in da bi ga mi sploh slišali. In tako so telefon, televizija, socialna omrežja in podobno ena izmed stvari, ki velikokrat preglasijo Božji glas. Druga stvar pa so naše misli, ki velikokrat kričijo v naših glavah; misli skrbi, obveznosti, pretiranega planiranja, sanjarjenja, misli strahu, treme, nezaupanja, velikokrat jeze, dvomi, pomisleki in še druge misli, ki niso po Božji volji. In kako naj Bog pri vsem tem kaosu nežno spregovori v naša srca, v naša življenja? Ker Bog je Bog miru in Bog reda. Čeprav je Bog vsemogočen, strašen v svoji slavi, Kralj kraljev, Sveto pismo pričuje o tem, da je Božji glas tih in nežen glas, ki boža naša srca in spregovori s prijetnim tonom:

In glej, GOSPOD je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred GOSPODOM; a GOSPOD ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a GOSPOD ni bil v potresu. 12 In za potresom ogenj; a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. 13 Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. 1 Kr 19, 11–13

Negovanje osebnega odnosa z Bogom in posvetiti mu čas v molitvi ter branju Božje Besede je (oziroma bi naj bila) vsakodnevna rutina Božjega otroka, toda mi vsemogočnega Boga in Njegovo nadnaravno delovanje omejimo samo na ta čas, ko smo se MI odločili, da bomo mu dali na razpolago. Ste kdaj pomislili na to zakaj Bog ne deluje v vaših življenjih na nov način in vas ne pelje globlje? Vsaj delček odgovora na to sicer kompleksno vprašanje leži v tem, da ga mi omejujemo. Ker kdaj pa naj drugače Bog čez dan deluje, če pa kakor hitro se pojavi priložnost, zamotimo svoje misli, dušo, srce in um z novimi informacijami, z raznoraznimi mislimi ali pa z neko glasbo? Ljudje smo grešni in naša narava je mesena in od tega sveta. In meseno naravo, ki je od tega sveta, priteguje tudi tisto, kar je meseno in od tega sveta. Zato nam bo prej bolj zanimivo in bo pritegnilo našo pozornost vse drugo kot pa Bog. Pa tudi hudič se dodatno trudi, da bi nas zmedel in preusmeril našo pozornost. Zato je pomembno, da smo kdaj na samem, da smo v tišini. Bog prav za prav za svoje delovanje potrebuje prav našo duhovno ZBRANOST, našo notranjo tišino in samoto.

Mi Bogu za odnos z njim dajemo na razpolago samo eno uro zjutraj. Vsemogočnemu Bogu, ki nam ima toliko za povedati in pokazati. Bog ne zahteva od nas, da bomo preklicali vse naše obveznosti in preprosto čakali doma na kavču, da nam bo spregovoril, ne, on si želi, da bi bili dovzetni za Svetega Duha, ki nima z nami samo neke seanse ob dogovorjenem času, ampak nam želi spregovoriti, ob času, ko pač ima, in dejstvo je, da so takšne malenkosti kot so socialna omrežja in naše misli (v kombinaciji z grešno naravo) odlično sredstvo, kako nas hudič prikrajša za Božje delovanje v naših življenjih. Super priložnost je, da ko hodimo v šolo, ko čakamo v avtu v zastoju ali na rdeči luči, ko čakamo na blagajni, v ambulanti itd., da molimo in da utišamo naše misli, nekako naša srca izoliramo, ločimo, OSAMIMO od zunanjega dogajanja in se povežemo na Božjo radijsko postajo ter poslušamo Njegov glas. Morda nam Bog ne bo prav vsakič spregovoril ali pa morda nam sploh ne bo spregovoril na nek mogočen, »bum« način, toda zagotovo nam bo večkrat, kot pa če mu sploh ne bi dali te priložnosti in časa. Tako nas lahko spomni na kakšno svojo obljubo, ki jo mi ravno takrat potrebujemo, ali na kakšno našo obljubo Njemu, nam da na misli osebo, za katero je potrebno moliti, ji napisati kako spodbudno sporočilo, se nam razodene na nov način, da dolgo iskano rešitev za kakšno življenjsko enačbo ipd. Tako bomo tudi lažje opazili ljudi okoli nas, ki so v potrebi; razne berače, starejše gospe s težkimi vrečami, otroke, ki so na mrzlem … Bog nam je skozi Jezusa dal odličen vzgled in namig, kako potrebni sta tišina in samota naše notranje biti: v Mt 20, 17–19 je na primer Jezus odpeljal svojo dvanajsterico na samo in jim tretjič napovedal svoje križanje. Jezusu je pomembno, da nam nekatere skrivnosti in stvari pove, ko smo duhovno osredotočeni, s svojimi mislimi na tiho in na samem od vsega zunanjega dogajanja. Prav tako lahko o pomembnosti notranje tišine in samote beremo v slednjih vrsticah: Mt 17, 1, Mt 26, 39–44, Mr 1, 35–38.

Če se soočamo s podobnim vrvežem v svojem življenju in v svojem srcu, je pomembno, da VEČ molimo. Ko imamo priložnost za notranjo tišino in samoto, molimo! Ko nimamo nič za početi, ko hodimo po cesti, molimo! Preprosto recimo Bogu: »Bog, jaz te poslušam. Jaz te poslušam in želim slišati, kar mi imaš za povedati.« Duhovno se naravnajmo na našega Gospoda, se osredotočimo na Boga in na Njegovo besedo in se pustimo presenetiti Bogu. On nas ne bo razočaral!

Avtor: Vinsent Vilčnik